Foto: Proelium Sports agency/osebni arhiv Dejan Zavec

Kapetan NK Maribor Marcos Tavares je v Instagram LIVE “Skupaj smo močnejši” tokrat gostil boksarsko legendo – Dejana Zavca. Dejan Zavec: “O porazu in zmagi odločamo mi sami.” Celotnemu posnetku lahko prisluhnete spodaj.

Prenesi izjavo

Povzetek posnetka si lahko ogledate tukaj:

MALA BIBLIJA ZA VSAKEGA ŠPORTNIKA, KI SI ŽELI RESNIČNEGA USPEHA

Pretipkan live pogovor med Marcosom Tavaresem in Dejanom Zavcem.

Marcos: »Brat, kako si?«

Dejan: »Odlično! Pozdravljen, brat, kako?«

Marcos: »Lep pozdrav, odlično! Hvala lepa!«

Dejan: »Lep pozdrav tudi tebi pa seveda vsem, ki se nama pridružujejo.«

Marcos: »Ja, hvala lepa, da si si vzel čas. Tudi za mene je to zelo pomembno. Sem zelo vesel, da sem lahko danes tukaj.«

Dejan: »Hvala enako, Marcos! Mi je zelo v veselje, da lahko, v teh časih pa tudi drugače, govoriva, deliva in širiva tudi to »najino torbico«, ki jo nosiva s seboj.«

Marcos: »Ja, to je to! Ti si moj vzor. Ko sem bil prvič na boksarski tekmi, sem bil prav na tvoji tekmi v Mariboru, na kateri si zmagal. Takrat je bilo za mene prvič in sem zelo vesel, da sem lahko videl tebe. Hvala lepa!«

Dejan: »Marcos, hvala tudi tebi seveda. Tako kot velikokrat govorimo, kar se nogometa tiče in pa tudi družinskega življenja in pa življenja nasploh, si tudi ti meni vzornik. Vsi vemo, da je težko ostajati nekako realno na tleh, predvsem takrat, ko so stvari na višku. In jaz rečem, da ni pomembno kaj si v trenutku, ampak je pomembno kaj si v življenju. Tebi zares uspeva, da si v življenju uspešen. To so za mene tisti najsrečnejši trenutki, ki jih vidim. Nasploh pri športnikih. Še posebej pa, če jih poznam, tako kot se poznava midva, mi je to res blizu in pa hvala bogu, da naju šport vodi v tej smeri.«

Marcos: »To je to! Namen tega liva je, da pomagamo ljudem, ki živijo v športu, na kak način se lahko izboljšajo in na kak način lahko dosežejo vse, kar midva že imava. Zato sva tukaj. Imamo eno vprašanje zate. Dejan, ti si v športnem pokoju, ampak vseeno ti ni dolgčas. Kaj počneš po končani karieri?”

Dejan: »Ja, moram povedati, da pravzaprav bi bil moj poraz v življenju, če bi imel preveč časa ali pa da bi zjutraj, ko bi se vstal, razmišljal s kom grem danes na kavo ali pa kaj bi danes počel. Hvala bogu se mi to ni zgodilo. Moram povedati, da imam pestro življenje. Poleg lastnega športnega centra opravljam še veliko stvari, ki so povezane z družino, življenjem. Delujem tudi kot eden izmed podpredsednikov na Fundaciji za šport. Izvajam zelo veliko predavanj o življenju, motivaciji in podobno. Tako da – res je! Ni mi dolgčas, skoraj ima dan premalo ur. Ampak prav to je tisto veselje, da po neki karieri oziroma spremembi življenja ne zaideš v neko brezdelje, da ostaneš aktiven. Seveda to je tisto glavno sporočilo – KJER JE VOLJA, TAM JE POT!«

Marcos: »Ja, spomnim se takrat, ko sva se pogovarjala, si mi povedal, da si imel kot otrok težave z denarjem. Tudi jaz sem imel enako težavo v Braziliji. Jaz sem prišel iz favele in nisem niti imel pravih nogometnih čevljev. Kaj se lahko naučimo iz tvoje zgodbe, da lahko tudi drugi, ki mogoče nimajo dosti denarja, uspejo v življenju?«

Dejan: »Jaz mislim, da je velikokrat v življenju tako, da se je treba boriti. Da si navajen težkih trenutkov, seveda je dandanes življenje nasploh na zemlji bistveno lažje, kot je bilo na žalost v preteklosti. V nekaterih predelih, tudi v Sloveniji, so še vedno kraji, kjer je življenje težko. Kjer internet, avtomobil pred hišo ali pa miren spanec niso samoumevni. Seveda bi si vsi želeli, da temu ne bi bilo tako, pa vendarle. Mene je življenje naučilo to, da takrat, ko ti je najlepše se obnašaj tako, kot takrat ko ti je najtežje. Konec koncev – spoštuj se, ne ponižuj se, ampak zato, da ti bo lepo, je potrebno delati. Vsi, ki smo nekaj dosegli, smo morali veliko delati za to. In ne glede na to, če želimo nekaj imeti, moramo nekaj dati. In to je tisto glavno sporočilo v življenju, da »manj damo, manj imamo«. Res redko je tako da, ko se res razdajamo, žrtvujemo in garamo, potem ni rezultata. Jaz verjamem, da je rezultat vedno možen, če smo zvesti sami sebi. Seveda v današnjem času je to zelo težko, kajti imamo dostop do nekih vsebin, ki niso vedno realne. Vidimo same nek blišč in pa slavo. Tudi do tega je potrebno prit in pa na drugi strani je to potrebno vzdržati in to odpeljati v smeri pozitive. Sam osebno verjamem, da se vsi spreminjamo skozi čas, ker doživljamo neke nove dražljaje, doživetja, spoznavamo nove prijatelje in vsak dan je nov. In pomembno je, da nismo v življenju tisto, kar bi radi bili zaradi drugih. Pomembno je to, da smo v življenju takšni kot smo. In sigurno obstajajo ljudje, ki bodo to spoznali in se bodo radi družili z nami. Če bomo igrali v življenju nekaj kar nismo, bomo slej ali prej izgubili tudi tiste, ki smo jih dobili na hitro zato, ker bi pač radi bili »nekdo«. Pomembno je, da smo takšni, kakršni smo, in naša največja moč je to, da smo takšni, kakršni smo.«

Marcos: »Tudi jaz vem, da ima dosti mladih športnikov veliko talenta, ampak jim po drugi strani manjka karakterja. In vem, da imaš ti kot oseba dober karakter in lahko povem, da ni pomembnem samo talent, ampak tudi karakter.«

Dejan: »Absolutno! Talent je pomemben, ali pa morda tudi ne tako zelo. Ker, če ne garamo, tudi talenta ne bomo znali izkoristit. To je dejstvo. Vsak mojster dela trening, vsak trening dela mojstra. In jaz rečem, če bomo delali samo za talent, ne bo dovolj. Če bomo pa garali, potem pa bo dovolj, da dosežemo in se dotaknemo neke zvezdice oziroma nekega osebnega maksimuma v življenju, ali na športni ali pa na kateri drugi strani. Sam veš, Marcos, tudi tvoj talent je treba brusiti kot tisti najbolj kristalni diamant. Če bi ti ležal doma ali pa bi treniral samo pol ure na dan, ne bi mogel svojega talenta nikoli izkoristit, kljub temu, da imaš neskončno velik potencial. In danes se vsi čudijo, kako še vedno tako igraš, ampak za to je pomembno zelo garati. In mladim športnikom pravim, naj se ne ustrašijo garanja. Garanje jim bo dalo tisto zakladnico, iz katere bodo črpali, ko bo najhujše.«

Marcos: »Dejan, ko sedaj delaš z mladimi… Kakšna je razlika med teboj in njimi? Kaj misliš, to garanje, o čemer si govoril, ali v čem misliš, da je razlika?«

Dejan: »Jaz opažam, da imamo zelo veliko talentov. Mislim, da je neka taka eksplozija talentov. Pozitivnih seveda. Bom pa rekel, da v današnjem času, ko pomanjkanja ni več takšno kot v preteklosti, se mladi športniki ne rabijo boriti in v bistvu pričakujejo, da bodo z 2 ali 3 urami treninga na teden dosegli to, kar si dosegel ti ali jaz. To je tisto najhujše, kar je zgrešeno. Lahko imaš najboljši avtomobil, najboljša oblačila, največ denarja, ampak to ti ne pomaga, da boš najboljši v nekem športu. Tega si ne moreš kupiti, ker to je garanje. V življenju se je treba samo zavedati tega, da tudi če nismo v športu, če delamo kakršno koli drugo delo (npr. direktor neke firme oziroma nekdo, ki je odgovoren za veliko stvari), smo tudi v službi bistveno več kot tisti, ki pridejo v službo in odnesejo nižjo plačo na mesec domov. Ker je bistveno manj odgovornosti, manj zavedanja, da je treba veliko narediti, veliko odgovornosti prevzeti in da sledi res garanje. Razlika med uspehom in neuspehom je takrat, ko se začnejo ponavljati vaje, do takrat, ko čutimo bolečine in utrujenosti in požrtvovanja. Do takrat je pač samo trening. Ko pa presežemo mi tisti nivo na treningu, ko začnemo čutit napor, slabost, bolečino, le takrat je dovolj, da izstopimo iz povprečja. Vsi manj ali več delajo do bolečine, ko je pa treba malo preskočit, malo bruhat, se ustavijo. Stop! Mene bo kap! Takrat se šele začne pravi trening. Veliko je talentov tudi večjih kot sva midva in niso uspeli. In zakaj niso uspeli? Jaz velikokrat naletim na to, da rečejo: »Ja stari, pa midva sva boksala skupaj, saj veš, pa je bilo tako pa tako. Joj, pa zakaj jaz nisem treniral? Pa zakaj sem jaz moral it takrat v službo, pa zakaj nisem takrat ostal na treningu?« O tem odločaš SAM! O tem odloča tvoje garaštvo, pripadnost. Jaz sem vedno sanjal o naslovu svetovnega prvaka. Čeprav se takrat sploh nisem zavedal, kaj to sploh pomeni. Ampak imel sem cilj. Nikoli nisem rekel: »Ko bodo meni ponudili priložnost za svetovnega prvaka, se bom začel pripravljat.« Jaz sem bil pripravljen na to, da bom dobil priložnost. In ko so meni rekli, da jo bom dobil, sem rekel: »OK, jaz sem pripravljen!«

Marcos: »Da rečeva kakšno o tvojem naslovu svetovnega prvaka…«

Dejan: »2015 sem zaključil z aktivno kariero, 2009 sem postal svetovni prvak. Septembra 2011 sem potem izgubil. 2015 pa sem nato spet postal svetovni prvak. V športu je vedno zelo lepo in ta občutek te vsesplošne zmogljivosti in nadnaravne neke moči je velikokrat tako dolgo dokler te EMŠO ne izda. V športu je tako, da je eno, ko še vedno lahko enako tečeš kot si tekel v najboljših časih, lahko dvigneš enake uteži kot si jih dvigoval v najboljših časih, potem pa prideš na igrišče in se ne znajdeš več z žogo in prideš v ring in nisi več dovolj hiter. In potem je to seveda znak, da je počasi konec, da ne trošiš več svojega telesa in je bolj varno tukaj, kjer sem jaz zdaj.«

Marcos: »Dejan, kdaj si imel toliko časa, kot ga imaš zdaj, ko moraš ostati doma? Kaj počneš doma?«

Dejan: »Nisem vesel, da je stanje takšno, kakršno je. Zaradi tega, ker je situacija resna pri nas in pa seveda tudi po svetu. Ampak bom rekel, da opažam šele zdaj neke določene stvari. Jaz sem danes 12. dan doma. Pred tem sem imel zmeraj neke obveznosti. In prej sem bil največ doma v komadu, da smo res bili doma z družino, 2 ali 3 dni. Žalostno, resnično, veselo je to, da pravzaprav na nek način marsikdo zdaj spoznava svojo družino. Jaz osebno sem za to, da se je to zgodilo v pravem trenutku ravno od tega dela, teh nekih skrbi in vsega tega študiranja. Se mi zdi, da imam to srečo, da spoznavam neke nove prostore v svoji hiši, v kateri sem pravzaprav vsak dan, in spoznavam svoji dve hčeri, tudi ženo. Družinsko življenje dobiva zdaj neko vsebino in si rečeš – vau, vse to imam jaz. Kar je pravzaprav vsak dan čisto samoumevno in na žalost je v tem trenutku moj največji privilegij, da sem lahko doma in seveda doma poskrbim za kakšen trening s hčerama. Tudi žena je aktivna. Tisto, kar je najpomembnejše je, da imam okrog hiše veliko prostora, lahko naredim kar nekaj stvari, ki me polnijo, me izpopolnjujejo, me umirjajo in si nekako nabiram moči za kasneje.«

Marcos: »Jaz tudi zdaj izkoristim čas, da vidim kakšno družino imam. Dosti smo skupaj, igramo UNO, beremo Biblijo zaradi moje vere in se pogovarjamo. Tudi z mojim sinom, ki je 15 let star, se veliko stvari šele zdaj pogovarjam, ker prej nisva imela časa. Boljše se spoznavamo in je zelo lepo. Ampak po drugi strani pa pogrešam adrenalin in tekme.«

Dejan: »Absolutno, te popolnoma razumem. Jaz seveda nisem več v tem aktivnem trenažnem procesu. Jaz te popolnoma razumem, kaj preživljaš, najverjetneje je zdaj najtežje vam aktivnim športnikom, ki ste podvrženi neki avtomatizaciji, adrenalinu, nekim potrebam, ki ste jih navajeni vsak dan. Tako da, tako kot si rekel, šele zdaj opažam, koliko krat preslišim neke zgodbe. Zdaj mi uspe moji hčeri poslušat. Razumem, kaj mi razlagajo. Velikokrat samega sebe ujamem, ko res grem na primer ven in si rečem: »Vau, čakaj malo, to sem jaz naredil?« Takšne male malenkosti. Na primer, danes sem najbolj užival v gozdu, kjer delam z motorno žago.«

Marcos: »Top! Danes sem jaz naredil kosilo doma (smeh).«

Dejan: »Bravo, Marcos!«

Marcos: »Ni bilo tako dobro kot ženino, ampak sem se potrudil (smeh).«

Marcos: »Če ne bi bil v boksu, kaj bi počel?«

Dejan: »Hja, Marcos, jaz upam, da bi vsaj enkrat s teboj igral (smeh). Jaz sem šel na trening nogometa. Ker ga takrat ni bilo, sem zavil v dvorano in tam se je odvijal boks. Tako sem jaz ostal pri boksu. Predvsem zaradi tistega mojega boksarskega trenerja, ki je bil tako zelo karizmatičen, da sem tako čez dve leti, odkar sem treniral, kar živel z njim. In se mi je odprla neka nova dimenzija, saj v otroštvu nisem živel s starši. Sem namreč živel v rejništvu pri tetah, stricih in podobno in potem sem prvi moj stik s svobodno civilizacijo doživel z mojim trenerjem Ivanom Pučkom, ki me je zapeljal v čudovit svet boksa. Nato tudi Stanislav Milutinovič. Onadva sta mi ponudila vse tisto, kar bi mi lahko ponudili starši in veliko več. Lahko rečem da sta Ivan in Stanislav res dve osebi, ki sta mi pokazala pravo pot. Pri Ivanu sem naredil osnovno šolo in pa srednjo šolo, na koncu pri Stanislavu pa sem diplomiral tudi zares v življenju in pa življensko.«

Marcos: »Super, tudi jaz mislim, da vsak od nas potrebuje mentorja, da nam pokaže pot in kaj moramo narediti. Tudi jaz sem imel mentorja za svoje življenje, da lahko igram boljše in tudi danes ga imam. Tudi mladi rabijo mentorja, ker drugače sam težko dosežeš kar si želiš.«

Dejan: »Res je. Jaz bom rekel, da če ne bi bilo v mojem življenju Ivana, Stanislava, pa na koncu še mojega velikega prijatelja Tomaža Barade, mi v Sloveniji ne bi imeli takšnega profesionalnega boksa kot ga poznamo danes. Zakaj? Zaradi tega, ker je vedno znova prevzel, naredil prvi dvoboj, zadnji dvoboj in vmes nešteto dvobojev. To so prijatelji. Jaz velikokrat rečem, da so poslani od tam zgoraj. Od Boga. To so stvari, ki se zgodijo. Ampak ne zgodijo se vsem. Za tiste, ki samo delajo, to ni dovolj. Za tiste, ki začnejo garati, pa je dovolj. Isto kot v športu, je tudi v življenju, poslu. Samo vsebina je drugačna. Garanje enako.«

Marcos: »Dejan, za tabo je izjemna kariera. Še vedno si vzor mladim in meni. Kako se spominjaš svoje kariere?«

Dejan: »Jaz niti nisem vedel kaj pomeni postati svetovni prvak v boksu. Seveda sem si želel, ker sem treniral. Ampak potem na koncu sem lahko rekel: »Jaz sem svetovni prvak.« Pa se mi ni sanjalo, kaj to pomeni. Ampak nikoli mi ta želja ni nehala goreti. Predvsem tisto, kar se mi zdi, da me je gnalo naprej, je moje otroštvo, v katerem sem bil navajen delati. En gospod dolgo nazaj je izjavil en zelo pomemben rek: »Danes so otroci pridni če vse pojejo, včasih pa si dobil za jest, če si bil priden.« In pa predvsem delovne navade, ki sem se jih naučil v otroštvu. Celo življenje je borba tako ali drugače. Ali za svinčnik ali pa za plastičen avtomobil ali za boljšo torbo. Zavedal sem se, da če hočem nekaj imeti, moram tudi nekaj dati. Vedno sem verjel tudi v to, da če bom naredil vsaj 20 % več kot najboljši pred mano, potem bom uspel. Vedno sem se nekako tega držal. Čeprav se mi je včasih zdelo nemogoče, ko je nekdo v boksu bil tako dober. Sam sebe sem vprašal: »Kako bom jaz 20 % boljši od njega? Nemogoče.« In potem, ko sem rekel, da je nemogoče, sem sam sebi spet rekel: »Okej, se pravi je tvoje poti tukaj konec? Nikakor.« Zato je potem potrebno spet oditi na trening.«

Marcos: »Jaz tudi verjamem v to. Ko gledam igralce, ki so v prvi enajsterici, in si mislim, da moram jaz trenirati še dvakrat bolj kot oni. Samo na tak način lahko mi obrnemo situacijo v življenju.«

Dejan: »Bravo! Točno tako. Predvsem ta pozitiva. Ne »Kje bi jaz lahko dobil nekaj?« ampak »Kje si bom jaz prigaral nekaj?«

Marcos: »Kaj te je pri boksu najbolj navdušilo?«

Dejan: »Ni me navdušila brutalnost treninga. Najbolj me je navduševalo, da sem ostal v boksu zaradi tega, ker je izjemno zahteven šport. Razlika med težkim in zahtevnim je zelo velika. Vsaj zame osebno. Težko lahko tečemo 4 ure, zahtevno pa je teči 4 ure intervale. Zdaj pa – katero je lažje in katero težje? Vse je odvisno od spoznanja, razmišljanja. Nikoli nisem imel enake situacije, nikoli ni istega obrata, udarca. Samo približno enak udarec je, čeprav mi vidimo vse enako. In predvsem, ko sem se začel zavedat, da je razlika med zmago in porazom čisto majhna. Samo ali si bil več tepen, ali si jih več dal. Pravzaprav ta zahtevnost športa je vedno drugačna. Ko si mislil, da si najboljši, si videl včasih, da »nimaš za burek« in spet drugič, ko si se podcenjeval, si videl kako dober si. In pa seveda predvsem tudi ljudje. Jaz sem spoznal veliko vrhunskih boksarjev, ki imajo dušo in srce in so taki čustveni »softiči« da glava boli, čeprav se navzven velikokrat kažejo kot »ko je jači«. V osnovi so veliki čustveni »softiči«, ampak so pripravljeni dat za energijo in šport svoje življenje.«

Marcos: »Takrat, ko se boriš v ringu, ko gre kaj narobe, ko padeš … Kaj potem misliš? Tudi v življenju imamo dosti težav in smo na tleh. Kaj moramo narediti, da lahko spet vstanemo na noge, da se lahko borimo naprej?«

Dejan: »Čisto enostavno. O porazu in zmagi odločamo mi v življenju. Izgubimo bitko, eno borbo, eno tekmo, ne moremo pa izgubiti celega prvenstva. Se pravi, lahko izgubimo bitko, ne moremo pa izgubiti vojne. Kot pravi ta rek: »Na koncu bo vse v redu in če na sredini še vedno ni v redu, potem ni konec.« Druga stvar, zelo pomembno se je zavedati, da namesto nas na dolgi rok ne bo nihče nič naredil. Kar bomo sami naredili, seveda s pomočjo ljudi, družbe, to bomo tudi imeli. Enostaven rek: »NO PAIN, NO GAIN!«

Marcos: »Zdaj pa zelo čustveno vprašanje. Če bi lahko spremenil karkoli v svoji karieri, kaj bi to bilo? 10, 20 let nazaj, kaj bi to bilo?«

Dejan: »Jaz vem, da je to mogoče kičasto. Jaz verjamem, da če bi karkoli spremenil, mogoče danes ne bi sedela tukaj v taki obliki, na tem mestu, v tem trenutku. Jaz osebno nobenega poraza ne bi izbrisal. Vsi se sprašujejo: »Kaj če bi bilo takrat v Ameriki tako?« Ja, mogoče nas danes ne bi bilo tukaj, ker bi bilo v nekih drugih dimenzijah. Ja, otroštvo bi si spremenil v to, da bi živel s starši. Potem pa ne vem, če bi bilo tukaj tako. Če bi bil danes takšen kot sem. Mogoče bi si kdaj vzel več časa komu pomagati, to je tisto, kar bi spremenil. Da ne bi kompliciral. Ne vem, nič ne bi spremenil. Tudi tisto, kar je bilo v življenju na »hard«, moralo je biti, da sem postal ta človek, kakršen sem danes.«

Marcos: »Tudi jaz imam enako mnenje za to. Kaj je bil tvoj najtežji trenutek v karieri?«

Dejan: »Mislim, da je bil to dvoboj proti Thurmanu v Ameriki. Kjer se je pravzaprav začela moja biološka starost. In sem podcenjeval oz. delal sem enako kot takrat, ko si v zmagovalnem teamu in se postopkov ne menja. Jaz bi moral takrat zamenjati, pa nisem zamenjal nekih stvari na treningu. Mogoče je to tisto edino, za kar bi si moral vzeti več časa, za ta del priprav. Vse ostalo pa spet – nič ne bi spremenil. Meni se je zgodilo, kar se mi nikoli ne bi smelo zgodit. In po nobenem logaritmu, po nobeni kotni funkciji, NIKOLI.«

Marcos: »Super! Kako težko je bilo, ko si končal s profesionalno kariero?«

Dejan: »To pa je čas za filozofijo. Ko je bil zadnji dvoboj v Ameriki, sem se zavedal in ugotovil, da sem bil prepočasen. In ko sem videl, da bo nasprotnik nekaj naredil, se nisem mogel umakniti. Najhujše mi je bilo, ko sem videl, da je on videl, da bom jaz udaril, pa je že on bil na Kubi, jaz pa sem komaj štartal z udarcem. Mislim, prepočasen sem bil. Potem sem sam sebe presenetil, ker sem vedel, da nočem več, ker nisem več sposoben delovati na najvišjem nivoju. In potem sem rekel »To bom naredil takoj danes.« in mi žena reče: »Daj malo prespi.« Takoj zjutraj sem rekel, da bom takoj poslal. Najprej sem želel povedati tistemu, ki mi je tudi na samem vstopu v profesionalizem pomagal, to je Tomaž Barada. In pa moja trenerja Stanislav Milutinovič in Ivan Pučko. Ampak sem vedel, da če bom njim najprej povedal, me bodo pregovorili. Ko sem to naredil, mi je prvi mesec zelo pasalo. Potem pa se je začela najverjetneje kriza. Tudi to čaka tebe, takrat me lahko pokličeš, boš našel sogovornika. Življenje se spremeni, ti prihajaš iz enega sveta, kjer ti je vse kristalno jasno. Od čistega “undergrounda”, do nebes, do česarkoli, ti je vse jasno. Potem prvih 14 dni, 3 tedne ti je super, ker pač »zdaj pa nimaš neke obveze« in je super, vse lepo in prav. Meni se je pravzaprav začelo po kakšnih 3 mesecih dogajati, da se mi je začelo fizikalno rušit telo. Začel sem malo bolj trenirat, ampak treningi niso bili več takšni kot prej. Mišični tonus je začel padati, sklepi so začeli peti. Imel sem pol leta takšne male depresije, sam sebe sem imel za »bipolarca«, ker sem bil super volje in v istem trenutku sem bil super slabe volje. Iščeš se, kdo si, kaj si, kaj si sposoben narediti, kako boš živel, boš lahko otroke preživel. Mislim, res, vse to se povezuje in se ruši. Potem pa seveda – zelo dobro družba, prijatelji, takoj naslednji dan, ko končaš, spremenijo odnos. Spremeni distanco do tebe, družba kot takšna, nisi več pomemben. Pred tem si rekel »helikopter, pridi greva na morje!« Helikopter je bil tukaj in gremo. Potem rečeš »avto pridi«, avta ni. Nas kot športnike učijo nekih prilagojenih, poslovnih fraz in potez, tu jih potem ni. Tisto, kar je bil prej »JA« in tudi ne velika stvar, je zdaj “sredinec”. Potem iščeš sam sebe, kdo je, kdo ni , zaletavaš se v zid in se odbijaš in vedno bolj. In v nekem trenutku, ko trdno pristaneš na tleh, si rečeš: »Se moram jaz rešiti zaradi drugih ali zaradi sebe? Pomembno mi je, kaj menijo drugi ali s čim sem jaz zadovoljen?« Poštenost do samega sebe in do bližnjih mi je zelo pomagala. Predvsem žena mi je velikokrat rekla: »Kdo bi ti rad bil? Ti si, kar si, ne moreš biti to, kar si bil prej. In takšen kot si, si okej. Je tebi pomembno, kaj reče X oseba zato, ker imaš recimo lepa oblačila, lep avto?« Pa si rečem sam pri sebi: »Pa, Dejan, dobro, jaz lahko v življenju zrastem še za 2 metra, ampak z dvema žlicama ne morem jest.« In pomembno je, da ostaneš sebi zvest. Seveda v nekem trenutku so mi moji prijatelji rekli, da naj se malo umirim, naj bom to, to ali to, pa sem odgovoril: »Kaj ti meni govoriš? Umiri se, jaz bi rad nekaj počel, jaz bi rad bil ustvarjalen, rad bi videl nek produkt.« Ampak čakaj malo. Kako boš ti naredil nek produkt, kaj sploh znaš? Tudi tisto, kar dobro narediš, pa narediš nek dober posel in si rečeš: »OK, to se mi je zdaj »usralo«, zdaj pa gremo naprej.« In meni se je tako zgodilo. Znotraj sebe sem začel z nekakšnimi psihičnimi postopki. In pa na koncu koncev se znotraj telesa dogajajo neki kemični postopki, da ti ni jasno. Nisi ti, ne poznaš se. In potem rečeš: »Zvestoba je edina tista, ki je tisto zdravilo.«

Marcos: »Pred končano kariero, te bom poklical, da greva na kavo in mi boš razlagal malo stvari.«

Dejan: »Lahko me držiš za besedo.«

Marcos: »Dejan, kaj je najbolj pomembno pri borbah, da se braniš ali napadaš? Kaj je najbolj pomembno?«

Dejan: »Odvisno od nasprotnika, ampak brez obrambe ni napada. Včasih je najboljše eno, včasih drugo. Enako pri vas v nogometu. V bistvu je to taktiziranje v športu. Nič se ne zgodi takoj. Prideš na trening, narediš 3 udarce in misliš kako boš serijo naredil. Cel svet razmišlja o tem, kako bo dobil žogo in dal gol. Pa je lahko prazen gol in zgreši. Pri nas enako pri udarcih. Zelo je pomembno, da imaš fokus, da je treninga toliko, da so tvoji gibi, tvoje razmišljanje avtomatizacija. Ti samo spremljaš, kaj se dogaja in avtomatsko narediš to potezo. Veliko krat gledam na te športe in veliko berem te stvari in tudi pri nogometaših se dogaja. Mogoče je tudi pri tebi ta avtomatika – da žogo udariš in gol. In nisi niti vedel, da si meril na gol. Enako pri nas, odmik takoj udarec nazaj. Kako si lahko to naredil? In je bilo dobro in niti opazil nisi. To je avtomatizacija. To je zelo pomembno. Spet sva pri treningu. Koliko krat več narediš od nasprotnikov, toliko krat boljši si.«

Marcos: »To je to! Pa še za konec, ker si super, hvala lepa, sem zelo vesel, to je top. Kakšne plane imaš za prihodnost?«

Dejan: »Ostati v športu. Predvsem v teh časih, ostati zdrav in pa pomagati ljudem, ki so tega potrebni, komur bom lahko pomagal. Predvsem pa ostati jaz in pa tebe in pa seveda nekoga, ki je na ulici, ki ga ne poznam, pozdravit in delit dobro voljo in dobro energijo. To mi je zelo pomembno. Moramo se zavedati, da ljudje kot takšni smo odvisni drug od drugega, ne pa od egoizma.«

Marcos: »Mi smo že tu 45 minut skupaj, gre čas zelo hitro.«

Dejan: »Midva sva kot ženske, haha!«

Marcos: »Če imaš ti še kaj za povedat mladim športnikom, ko imamo zdaj to krizo, prosim.«

Dejan: »Predvsem v tej krizi ste zelo odgovorni, ostanite doma, kjer lahko delate vaje. Ni to razlog, da zdaj ne bi trenirali, ker ne morete v klubih. Poskrbite za sebe, za svoj duh, za svoje veselje. Ampak tisto, kar je ena izmed pomembnih informacij: ni pomembno koliko krat vas je strah, pred tekmo, pred nekim izpitom. Strah je najboljši prijatelj človeka. Ni pomembno kolikokrat vas je strah, ampak koliko krat strah premagate. In to je zmaga v življenju. Mene osebno je bilo vedno strah. Imel sem vedno »respect«, adrenalin, napetost. Nepredvidljivost ti pomaga, da si še bolj eksploziven. Zapomnite si to, da v bistvu izzivajte srečo do razuma. Samo s tem boste prišli do tega, da boste lahko premagali ta vaš strah, respect. In pa – ne obupajte. Vi veste, kje so vaše meje! In pa – zelo taka zanimiva stvar. Lahko prelisičite trenerja, cel stadion, ring, ampak samo enemu pa ste res dolžni odgovorit resnico oz. bo vedel, kdaj ste iskreni in kdaj niste. To je vaše ogledalo, tisti, ki vas gleda v ogledalo, tisti vam bo povedal vedno resnico. Tako da, tukaj si odgovarjajte, bi prevarali koga ali ga ne bi ali zakaj ga boste.«

Marcos: »Tudi jaz, ko imam težke situacije, vedno rečem, da ne smemo iskati krivca. Mi moramo pogledati samega sebe v ogledalo. Ti moraš dati vse od sebe, da lahko pomagaš sam sebi in ekipi.«

Dejan: »Ne računaj, da ti bodo drugi pomagali. Prvo naredi sam in nato ti bodo drugi pomagali.«

Marcos: »Dejan, hvala lepa za tvoj čas za ta pogovor. Vzor si mi. Želim vse dobro tebi in tvoji družini, dosti zdravja in da se bomo dosti krat videli.«

Dejan: »Z veseljem, enako! In pa vsem, ki naju spremljajo, ostanite doma! Imejmo se radi! Čao.«

Marcos: »Lep večer še naprej in se vidimo kmalu. Adijo!«