Direktor podjetja Mikro+Polo Marko Podgornik se je na daljavo preko spletne konference oglasil članom Športne akademije Proelium. V akademiji se naši športniki izobražujejo tudi na temo »Moj prvi posel«. Skupaj s podjetjem Mikro+Polo smo za naše člane pripravili posebne naloge, v sklopu katerih se mladi športniki učijo kako predstaviti sebe, kako pristopiti do podjetja in kako promovirati podjetja na njihovih družbenih omrežjih. Na LIVE javljanju so lahko športniki gospodu Podgorniku postavili tudi svoja vprašanja. Nekaj zanimivih razmišljanj gospoda Podgornika bomo danes delili tudi z vami.

Kako je sedaj pri vas v podjetju glede na trenutno situacijo?

»Zadnje dneve, tedne sem res utrujen glede na to, da nihče skoraj ne dela oziroma da je kriza takšna kot je, mi v podjetju res garamo. Smo namreč eni izmed igralcev v verigi Covid. Za vse bolezni, ki jih imamo v Sloveniji, pomagamo odkrivat in zdaj je pritisk na nas tudi vedno večji. Imamo zaščitna sredstva, imamo vse, kar je povezano z znanostjo. Tako v teh dneh ne samo delamo, ampak garamo. Sodelavci so psihično na dnu, mislim, da je bilo kar nekaj joka v zadnjih dneh. Jaz pravim, da so krize nekaj »najboljšega«, kar se ti lahko zgodi, ker si vržen iz cone udobja. Če imaš en neuspeh ali pa če se nekaj ne zgodi tako kot bi se moralo. Takrat se res zazreš v sebe, v svoje temelje in začneš na novo. Mislim, da to za najstnike še posebej velja. Najstniki velikokrat zaspijo na svojih uspehih. Dejansko v miselnosti »zdaj sem pa najboljši«. In jaz pravim, da tisti, ki ni najboljši, tisti, ki je drugi, tretji, se vedno trudi bit prvi. In vedno te hoče prehiteti tisti, ki je za tabo. Ko si prvi, takrat moraš najbolj delati. Zadnjič sem prebral naslednje. Uspeha si ne moremo lastiti, uspeh je lahko pri nas le v najemu. Če ga imamo v ”najemu”, moramo za njega plačevati oziroma trdo delati, da ostane pri nas. Še ena misel. Jaz najraje zaposlujem športnike, zakaj? Ker je športnik v svojem življenju navajen neuspeha. Nihče ni prišel, bil najboljši in zmagoval vedno in potem nehal. Vsak se je moral po tej poti prebijati in športnik ve da ne more na vsaki tekmi zmagati. In vsak zaposleni ve, da če ni včeraj ali danes zmagal, mora nekaj spremeniti, da bo jutri zmagal.«

Glede na to, da je Slovenija majhna država, kako vam je uspelo oziroma vam še uspeva izdelke prodajati v toliko držav v Evropi in vse tja do Azije?

»To je tudi mene fasciniralo. Še danes ne morem verjeti, da nekaj, kar mi naredimo pri nas doma, stoji v tovarni v Nemčiji ali pa na naftni ploščadi v Singapurju. To mi je bilo nekako nepredstavljivo, ampak mi smo šli v laboratorijsko pohištvo predvsem z ljubeznijo oziroma s srčnostjo, da nekaj naredimo ne samo zaradi denarja, ampak naredimo nekaj dobrega, posebnega, nekaj, česar še ni, da želimo biti unikatni in da stopimo na ta trg. Ampak res – delali smo srčno, vsa ekipa skupaj. Ko smo prišli na prvi sejem, po prvi uri, ko se je sejem odprl, je bilo pri konkurenci polno razstavljavcev, mi pa smo bili sami. Jaz sem bil tako nervozen, da sem moral zapustiti stojnico, iti ven na zrak, se predihati. Ko sem prišel čez 15 minut nazaj, je na naši stojnici mrgolelo ljudi. In tako je bilo od prvega dne do zadnjega, vsi navdušeni. S kolegom sva pričakovala 50 kvalitetnih kontaktov v enem tednu, imeli pa smo jih 50 na dan. S to srčnostjo, s tem, kar smo dali noter, smo rekli, da to bomo in evo, potem je vse naprej samo še zgodovina.«

Zaposlujete ljudi iz različnih držav. Kako je z znanjem slovenščine? Jo morajo vsi zaposleni govoriti ali kako komunicirajo med seboj?

»Sem ravno podpisal uradno listino raznolikosti Slovenije, ki govori o tem, da smo si vsi enaki oziroma različni. Meni se je zdela zelo pomembna stvar zaposlovanje različnih kultur, narodnosti, ras, spolne usmeritve, ker vsak zaposlen prinese v podjetje nek svoj pogled. Je pa seveda pogoj, da se ti vsi ljudje naučijo slovenščine. Ne preden pridejo k nam. Naši zaposleno so namreč vsi izobraženi s 7. stopnjo, torej vsi govorijo tekoče angleško. Tudi v zdravstvu, medicini, kemiji se na splošno uporablja angleški jezik in če znaš govoriti angleško, ni problema. Ampak je pa pogoj, da se vsaj v nekem času naučijo slovensko in da se lahko normalno pogovarjajo s sodelavci.«

Ali tudi vi verjamete, da je možno sodelovanje vašega podjetja s športnikom, ki je iz morda malo bolj posebnega športa?

»Jaz bom zdaj čisto iskren. Tako sem pričakoval polno takšnih vprašanj od športnikov (smeh). To je edini odgovor, o katerem sem razmišljal. Z vsakim športnikom se da sodelovati oziroma vsak športnik si lahko najde sponzorja. V to sem prepričan. Je pa res, da si vsak športnik najlažje najde sponzorja v tistih vodah, iz katerih prihaja njegov šport. Mi seveda podpiramo določene projekte, tako kot je recimo ta vaš v neki celoti. Za šport pa se nismo odločili generalno iz čisto preprostega razloga – ker delamo v znanosti. Torej se meni zdi kot poslanstvo naše firme, da smo seveda družbeno odgovorni, hkrati pa podpiramo tiste, ki delajo v naši branži. To pomeni mlade študente, zdravstvene odprave v Afriko, nekoga, ki se trudi na nekem novem eksperimentu. Da podpiramo našo smer, da podpiramo mladino.«

Ste za ta pristop, ki ga imate z zaposlenimi, izvedeli kje v tujini ali je bila to vaša osebna ideja? V Sloveniji ste na tem področju res nekaj posebnega.

»Vedno se mi zdi hecno, ker je to širši javnosti nekaj posebnega. Meni to ni nič posebnega. Ljudje, ki delajo z mano, delajo z mano oziroma jaz delam z njimi. Če sem v okolju, v katerega bi rad prihajal dobre volje, v katerem sem rad vsako jutro, potem moram biti v okolju, v katerem se imam fajn. In ne morem se imeti z njimi fajn, če jih jaz komandiram, oni pa morajo delati. In se mi je zdelo vedno prav, da imamo tak prijateljski odnos, z zavedanjem odgovornosti. Seveda sem kakšne ideje dobil tudi drugod, nisem pa vse skupaj generalno kopiral od nekoga. Meni denarja ne prinašajo kupci, ampak moji sodelavci. Tisti, ki imajo stik s kupci, tisti, ki delajo v ozadju. In moja naloga je, da najbolje servisiram mojo ”mašinerijo”, to pomeni ljudi, ki meni prinašajo denar. Sliši se kapitalistično, ampak če delaš tako, bodo zaposleni srečni. Če bodo oni srečni, bodo srečni kupci in kupci, ki so srečni, prinašajo denar.«

Kako izbirate nov kader?

»Najbolj po vrednotah, po karakterju. Skušamo poiskati človeka, ki ustreza vsem razpisanim pogojem, nas pa prepriča s svojo odprtostjo, iskrenostjo, z nekimi vrednotami, ki jih iščemo. Zato imamo vedno več kot en razgovor, odvisno za katero delovno mesto gre in poskušamo poiskati ljudi, ki nam najbolj ustrezajo po kulturi.«

Ali menite, da lahko tudi brez sponzorstev športniki dosežejo svoj maksimalen potencial?

»Odvisno v katerem športu si in kaj počneš. Včasih dobivam tak občutek, da si športniki mislijo »Mi smo športniki, mi vaše ime ponašamo naprej in nas je treba podpirat«. Jaz se z vsem tem načeloma strinjam, ampak tudi športnik se mora zavedat, da je njegov šport njegova osebna investicija, za katero se je on odločil. To pomeni, da mora športnik investirati v sebe tisto, kar lahko, in seveda se naučiti skozi takšno akademijo, kot jo imate vi, prodajati en del sebe skozi sponzorstva zato, da lahko dosega vrhunske rezultate.« 

Kaj naredite osebno ko pride do trenutka, ko vam ni lahko? Kako v tem trenutku odreagirate, kakšen nasvet lahko date športnikom? Tudi v poslu pride kdaj do situacije, kjer ni lahko, kajne?

»V poslu nikdar ni lahko. Dostikrat sodelavcem, ko me kritizirajo za moje odločitve, ali pa so užaljeni, ker sem nekaj odločil, pa jim ni prav, rečem »Pridite k meni v pisarno, se vi odločite, tako kot se želite odločiti, ampak potem se spodaj podpišite, da ste moralno, materialno in kazensko odgovorni za svojo odločitev«. Za mano je 120 družin in nobena moja odločitev ne sme biti vezana na enega posameznika, ampak na celo podjetje in zato je hudo prav vsak dan. Kar sem jaz skozi cel čas poizkusil narediti je, da je moja samopodoba čim višja, da imam dovolj samozavesti, ampak ne preveč. In kar je najbolj pomembno – da si zaupam. Sem pa še vseeno toliko samokritičen, da vsak predlog, tudi če se mi zdi na prvo žogo čisto mimo, dvakrat prevrtim v glavi preden izpustim ven. Delam veliko po šestem čutu, po notranjem občutku in največ po intuiciji, tako da če se ne morem odločit, se raje ne odločim. Če ni nujno takoj, naj počaka, potem pa mi sredi noči klikne.«

Tiči v tej razlagi kak nasvet?

»Jaz mislim da. Dvignite si samozavest, verjeti morate vase. Meni je stric ponudil vodenje podjetja pri mojih 32 letih, ki je takrat imelo 8 milijonov evrov prihodka in 60 zaposlenih. Bil sem star 32 let. In sem takrat rekel JA. Bilo me je res strah, kako mi bo to vse šlo. Če bi takrat izgubil zaupanje v sebe, samo za trenutek, me danes ne bi bilo tukaj. Nas ne bi bilo 120 in ne bi delali 20 milijonov evrov prometa. To pomeni, ko je bila kriza in nam je banka čez noč odpovedala kredit in nam dobesedno vzela 400 tisoč evrov, je bilo potrebno zaupanje. Ampak verjel sem vase, verjel sem, da bomo vse uredili. Dve noči nisem spal. Zaposleni smo stopili skupaj, znižali smo si plače in smo 400 tisoč evrov privarčevali in smo šli naprej. Verjet je treba vase. Če ne verjameš v sebe, če se nimaš rad, ne gre. 

Ne ukvarjajte se s športom, če delate to zaradi denarja. Noben, ki je šel v šport, zato da bi obogatel, ni obogatel. Delajte tisto, kar delate, s srcem in z dušo. Če človek res dela s srcem in z dušo in če uživa v tem kar dela, bo zagotovo uspel. Dodajte še samozavest, imejte se radi, redno trenirajte in je to to.«

FOTO: Marko Podgornik osebni arhiv (Facebook)