Član naše ekipe na tekmovanje Ironman

Novopečeni član naše ekipe Proelium Vid Štuhec se bo letos že drugič udeležil vzdržljivostne preizkušnje imenovane Ironman. Pred odhodom smo se z njim pogovarjali o vtisih s prvega Ironmana, napornih treningih in pripravah, zaupal pa nam je tudi cilj za naslednjo preizkušnjo. Letošnja izvedba “Ironman 70.3 Slovenian Istria” bo na sporedu 19. septembra, ko bomo za našega Vida stiskali pesti tudi mi.

Vid, pozdravljen. Nam lahko zaupaš nekaj več informacij o letošnji izvedbi? Kje bo potekala in kaj vse te čaka?
“Slovenska Istra bo letos že tretjič gostila tekmovanje Ironman 70.3, torej tekmovanje na katerem se atleti spopademo na 1,9 kilometra dolgem plavalnem delu s štartom na mestni plaži v Kopru, nato se podamo na 90 kilometrov dolgo kolesarjenje na vrh Črnega kala in čez nekaj vrhov nazaj do mestne plaže. Za seboj pustimo približno 900 višinskih metrov, za zaključek pa še 21 kilometrov dolg tek do Izole in nazaj. Gre za polovičnega Ironmana, kar že pove sama oznaka, torej pokrije se distanca 70.3 milj. Polna distanca Ironmana je 140.6 milj, kjer so vse naštete distance pri disciplinah dvojne. Središče dogajanja je na mestni plaži v Kopru, kjer bodo na velikem odru različne animacije, ki so namenjene bolj gledalcem kot nam tekmovalcem. Ironman je postal res ogromen brand, ki pritegne ogromno tekmovalcev in posledično tudi gledalcev. Ko sem se leta 2019 udeležil tega dogodka, je bilo skupno 1700 tekmovalcev iz 53 držav. Nasploh pa vedno velja, če si želiš neko bolj specifično, bolj udarno tekmo, moraš s prijavo na tekmovanje kar pohiteti.”

Kolikokrat tedensko treniraš in kaj to pomeni časovno?
“S športom se ukvarjam vsak dan, z redkimi izjemami. Konkretno z namenom treninga pa se podam na cestno kolo, na tek ali plavam nekje 4 do 5 krat tedensko. Ob tem kot alternativo klasičnim pliometričnim treningom veliko igram odbojko na mivki in squash, kot alternativo cestnem kolesu velikokrat sedem na gorskega. Najtežja alternativa klasičnemu treningu pa je ravno pri plavanju, za katerega priznam, da je od treh disciplin najšibkejša pri meni, prav zato, ker ji posvetim najmanj časa. Sicer zelo rad plavam v morju, nekaj manj raje v jezerih. Plavanje v jezerih mi je enostavno dohumorno in se mu posvetim resneje šele 3 do 4 mesece pred triatlonskim dogodkom. Treningi teka potekajo približno od 1 do 2 uri, treningi kolesa so od 1 ure do 6 ur, plavanje pa nekje od 45 minut do ure in 15. Na teden naberem približno 12 do 14 resno aktivnih ur treninga.”

Od kod ljubezen do tega?
“Od nekdaj sem bil zagret za vzdržljivostne športe in športe na dveh kolesih. Relativno hitro mi je oče uresničil željo po kros motorju, tako da sva veliko časa preživela na strmih in neravnih površinah, ki pa te tehnično in motorično zelo dobro razvijajo. Udeležil sem se tudi nekaj Cross country dirk v Sloveniji, ampak sem imel vedno manj časa za ta šport, ker sem študiral v tujini. Ko sem si pri smučanju pretrgal zadnjo križno vez, sem vedel, da bom moral motor postaviti za kakšno leto na stran. Za rehabilitacijo kolena se lahko sicer zahvalim Darji Kramberger, saj sva z rehabilitacijo začela že tretji dan po poškodbi in mi je omogočila, da sem neverjetno hitro spet lahko uporabljal svojo dominantno nogo in začel spet pridobivati mišično maso. Na srečo pa je eden najboljših športov za rehabilitacijo kolena ravno kolesarjenje. In z željo, da koleno spet spravim do istega oziroma boljšega nivoja kot je bilo pred tem, sem se vedno bolj usmerjal v gorsko kolesarstvo. Ker sem se pri tem ogromno srečeval s spreminjanjem terena in za sabo zagotovo pustil kar nekaj višinskih metrov, sem zgradil dobro bazo za prehod na cestno kolesarjenje. Prvo in do sedaj edino cestno kolo sem si kupil šele po opravljenem Ironmanu v Istri leta 2019, do takrat pa sem treniral na izposojenem kolesu, ker nisem bil prepričan, da je ta šport zame. Zdel se mi je premalo dinamičen. Zdaj nisem več takšnega mnenja, moram reči, da res uživam pri hitrih spustih, predvsem pa uživam, ko pridem na vrh res zahtevnega vzpona. Pot nanj je seveda izjemno težka, ampak sam vrh je največja možna nagrada v tistem trenutku.”

Kako dolgo se pripravljaš na enega Ironmana?
“Odvisno je od športne zgodovine, torej kakšno kapaciteto in intenziteto treninga je tvoje telo pripravljeno sprejeti in stopnjevati brez možnih poškodb. Seveda je tudi vprašanje, kaj želiš na tekmovanju doseči. Jaz sem se za svojega prvega pripravljal približno pol leta, takrat je bila v primarnem fokusu olimpijska distanca, ki znaša malo manj, torej 1500 metrov plavanja, 40 kilometrov kolesa in 10 kilometrov teka. Dva meseca pred finalnim dogodkom olimpijske distance na Bledu sem preizkusil svojo formo in dejanske tranzicije. Ravno takrat je bilo organizirano tekmovanje v olimpijski distanci v triatlonu. Tam sem lahko vse testiral v tekmovalni atmosferi in sem na koncu tekme začutil, da bi lahko dal več, ampak ne nujno več kot izboljšanje časa, ampak tudi v smislu, da bi lahko vse skupaj delal dalje. Potem sem po naključju videl reklamo za Ironmana, ki je bil nekje 3 do 4 tedne kasneje, kar je bilo idealno. Počutil sem se močnega, naslednja dva tedna sem še samo stopnjeval distanco in samo kapaciteto treninga, intenziteto pa sicer malo zmanjšal in potem sem bil po mojem mnenju dobro pripravljen za Ironmana. Takrat je bil samo cilj, da pridem skozi.”

Letos greš drugič na Ironmana. Kakšen je vtis iz prvega? Koliko je bil takrat tvoj čas in kakšni so letošnji cilji?
“Vtis s prvega Ironmana je bil izjemen. Še sem si želel to delati. Sam potek tekme je bil do kakšnega 13 kilometra teka odličen, na kolesu sem nadomestil veliko časa, ki sem ga izgubil pri plavanju. Tudi tek je na začetku deloval super, potem pa se je pri 13 kilometru malo zataknilo. Počutil sem se praznega, čutil sem, da v mišicah ni več glikogena. Na srečo je bilo to že zelo blizu Izole, kjer je bilo več postaj s pijačo in hrano. Nato sem se po domače povedano nabasal s sladkorjem, Coca Cola, Red Bull, geli. Upal sem, da čim prej začnejo učinkovat in da me vse skupaj popelje nazaj do Kopra. Na srečo se je telo dobro odzvalo in sem se pri 16 kilometru že približal tempu, ki sem ga imel pred krizo. Zaključil sem na polno, da ne bi obžaloval kakšnega puščenega atoma energije v sebi. Distanco sem premagal v 5 urah in 20 minutah. Letošnji cilj je seveda premagati ta čas. Seveda je veliko stvari, ki bodo vplivale na moj čas, ki niso povezane z mojim fizičnim ali mentalnim stanjem. To je lahko od valovitega morja, vetra, tekmovalcev ali pa ne dovolj zaužitih kalorij tekom tekme. Prava prehranska strategija pred takšnimi tekmami je namreč ključna, da se telo ne izprazni. Torej, ko si prepozen pri zauživanju kalorij med samo tekmo, nastopijo razne težave, od krčev, prebavnih težav in podobnih zadev, ki lahko konkretno raztegnejo čas ali pa celo preprečijo prečkanje cilja na koncu. V bistvu je cilj res priti do konca kar se da hitro in da bom na koncu vedel, da sem dal od sebe vse kar imam.”

Kako to, da si se odločil da sploh nastopiš na Ironmanu? Od kod želja po tem?
“Kar mi je pri tem športu posebej všeč je to, da dejansko tekmuješ s samim sabo, saj si v svoji glavi več kot 5 ur in se s svojim telesom pogajaš koliko ga dejansko boli in koliko pretirava. Tekom treningov in samega dogodka potekajo zelo zanimivi dialogi s samim sabo. Spomnim se trenutka, ko sem se odločil, da bom nastopil na Ironmanu. To je bilo sicer med opravljanjem prakse na Galapaških otokih. Sedeli smo v baru in na televiziji so predvajali tekmovanje Ironmana. Takrat sem bil 3 mesece na Galapagosu in sem razvil kar močno vez z naravno in pilil fizično pripravljenost. Takrat je pritavala misel, da bom to enkrat naredil. Zdaj sem na pol poti in če bo vse po planu, v kar ne dvomim, bom do leta 2023 poln Ironman, do zdaj sem namreč polovičen.”

Kako usklajuješ službene zadeve in treninge?
“Eden večjih izzivov je usklajevanje službenih zadev in treningov, včasih je težje, včasih lažje. Zelo mi odgovarja, da imamo v službi 3 krat na teden možnost delo od doma in ne izgubljam časa z vožnjo in mi ostane še kaj prostega časa. Največji problem tukaj predstavlja predvsem pomanjkanje časa za polnovredne obroke, da generalno nadomestiš, toliko kot med dnevom pokuriš. Pojesti 3000-4000 kalorij na dan se mogoče sliši lažje kot dejansko je. Ko sem v pisarni je prva prosta minuta šele po tušu, v postelji. Ampak tako je trenutno, ko res treniram vsak dan in še zadnja dva tedna dvigujem trening. Absolutno pa je premalo ur v dnevu, predvsem svetlih. Želim imeti seveda še nekaj časa za svoje najbližje, ki so zelo razumevajoči, predvsem moja Ana.”

Kakšni so tvoji dolgoročni plani?
“Kar se tiče dolgoročnih planov… Predvsem biti pripravljen na polno distanco Ironmana v letu ali pa malo več, medtem pa se podati še na kakšno vzdržljivostno preizkušnjo, kak tek po brezpotjih, kolesarski maratoni, mogoče tudi ultra maraton. Predvsem vsak dan testirati svoje meje fizičnih in mentalnih sposobnosti. Naj bo to v sklopu kakšnih tekmovanj, dobrodelnih zadev ali enostavno s treningi, oziroma cilji v lastni režiji. Je pa res, da bom moral dodati svojim treningom treninge za moč, da ojačam vezi in sklepe in se s tem izognem morebitnim poškodbam. Prav ti treningi so največja pomanjkljivost moje trening rutine.”

B.K.