Bil je petkov večer. Z enim izmed mlajših športnikov ter njegovim očetom smo kramljali o treningih in o uspehu. Pojavilo se je zanimivo vprašanje. Koliko je potrebno, da uspeš? Znoja, treninga, ur vadbe, …? Kompleksno vprašanje, a smo se odločili, da nanj skušamo vsaj približno odgovoriti. Zagotovo obstaja nek odgovor, ki bi ga lahko dali in ki bi vam pomagal razumeti, kaj vse je potrebno narediti, da bi lahko uspeli. Eden izmed naših športnih psihologov nam je predlagal, naj svoj odgovor poiščemo v knjigi Malcolma Gladwella z naslovom Prebojniki. In smo ga iskali. Pa smo ga našli?
V naši športni agenciji sodelujemo s športniki, a se bodo v spodaj zapisanem lahko prepoznali tudi drugi. Gre za več študij in primerov iz različnih tematik. Glasbeniki, računalničarji in na koncu športniki, na katere se želimo osredotočiti, so uspeli zaradi tega, ker so počeli nekaj podobnega. Zakaj se nekateri prebijejo na sam vrh, drugim pa ne uspe? Dejstvo je, da spodnji zapis ne izhaja v celoti iz naših praks. Kot smo že prej omenili bomo danes govorili o t.i. prebojnikih, kot jih je imenoval angleški avtor Malcolm Gladwell. Kaj je potrebno za preboj? Ali obstaja prirojena nadarjenost in ali je to ključ do uspeha? Seveda obstaja, ampak ključno je nekaj drugega. Psihologi so ogromno časa namenili preučevanju karier nadarjenih in ugotovili, da je za uspeh pomembno veliko dejavnikov, vendar en še posebej izstopa. Dovolj dolgovezenja. Pojdimo kar na konkretni primer ali dva.
Zasluge za prvi dokaz gredo psihologu K. Andersu Ericssonu in njegovim sodelavcem, ki so s pomočjo profesorjev na berlinski elitni akademiji za glasbo proučevali študente violine. Le te so razporedili v tri skupine. V prvo so dali tiste najbolj pridne, vrhunske, t.i. »zvezdnike.« V drugo skupino so postavili dobre violiniste in v zadnjo, tretjo pa tiste, za katere so ocenjevali, da bodo težko postali poklicni violinisti. Vsi so dobili isto vprašanje. Koliko ste vadili v celotni karieri? Odgovori za prva leta so bila v vseh skupinah enaka: 2-3 ure tedensko. Pri osmih letih so se začele delati prve razlike. Študenti iz prve skupine so takrat začeli vaditi več kot ostali. Do devetega leta šest ur na teden, do dvanajstega osem ur na teden, do štirinajstega leta šestnajst ur in nato vse več, tudi do trideset ur tedensko, saj so namensko želeli izboljšati svoje znanje. Do dvajsetega leta je imel vsak od vrhunskih glasbenikov za sabo 10.000 ur vaje. Prav ste prebrali. Študenti v drugi skupini so v istem obdobju vadili 8.000 ur in v tretji skupini okoli 4.000 ur. Psihologi na čelu z Ericssonom so skušali najti pianista, ki je samo s talentom in brez truda prišel na vrh. Pa ga niso našli. Čarobna stvar torej obstaja. Imenuje se 10.000 ur. Gladwell je z več primeri dokazal, da je to edina stvar, ki je potrebna, da se doseže resnična strokovnost. Gladwell po zapisu nevrologa Daniela Levitina navaja: »Ta številka se pojavlja vedno znova, v študiji za študijo, s katerimi preučujejo skladatelje, leposlovne pisatelje, košarkarje, drsalce, …« Možgani potrebujejo toliko časa, da vase vsrkajo vse in da se doseže resnična mojstrovina.
Je pravilo deset tisoč ur splošno pravilo za uspeh, ali se da enako narediti z manj urami? Na kratko poglejmo še zgodbo o Billu Gatsu, ki ga vsi dobro poznamo. Na njegov uspeh je dodatno vplivalo še nekaj dejavnikov. Vendar je ključen prav tisti, o katerem govori tale zapis. A vseeno si oglejmo, kaj vse je vplivalo na Gatsov razvoj. En izmed dejavnikov je bil zagotovo ta, da je imel Gates premožne starše. Drugi dejavnik je bil, da so starši svojim otrokom tekom šolanja plačevali uporabo računalnikov, na katerih se je med drugimi lahko tudi Gates kalil kot srednješolec. Podjetje starša enega izmed njegovih sošolcev je potrebovalo nekoga za pregledovanje kode ob koncu tedna. Gates je tako lahko izkoristil uporabo računalnika za učenje tudi med tednom. Po naključju je izvedel, da neko podjetje potrebuje nekoga za razvoj programske opreme za plačilne liste. In je znova preživel ure in ure za računalnikom. Gates je živel blizu Univerze v Washingotnu, kjer je prav tako lahko med tretjo in šesto uro zjutraj vsak dan brezplačno koristil računalnik. Kasneje mu je tudi šola omogočala, da je v pomladnem semestru preživel več kilometrov daleč od šole in pisal kode. Kaj je imel Bill Gates več od ostalih? Dodatni čas za vajo. Ko se je Gates po drugem letniku študija preizkusil v lastnem podjetju, je imel za sabo že sedem let programiranja. In seveda več kot 10.000 ur dela za računalnikom. Njegova zgodba o uspehu se je zaradi večih dejavnikov in niza srečnih naključij dopolnjevala in sestavljala kot koščki sestavljanke. Samo trdo delo je včasih pač premalo za uspeh. Gates se zaveda, da je ob njegovi delavnosti in marljivosti imel tudi izjemno veliko srečo, da se je vse poklopilo kot se je moralo.
Angleški avtor Gladwell je v Prebojnikih veliko govoril tudi o hokejistih. Oče enega izmed hokejistov ekipe Medicine Hat Tigers je razlagal zgodbo o svojem sinu. Ko je bil star okoli štiri leta, je dobil v roke hokejsko palico. Od jutra do večera sta z očetom na kuhinjskih tleh igrala hokej. Da je njegov sin kasneje igral na najvišji ravni, je potreboval kar nekaj ur treninga. Uganete koliko?
Veliko pa je bilo na drugi strani zapisanega na temo, da je 10.000 ur treninga in vaj na nek način samo mit. Mit in ne pravilo, kot ga je zapisal avtor Gladwell. Šport je zagotovo bolj kompleksna stvar, ki se je je potrebno lotiti načrtno. V kolikor se bi trenerji držali kvantitete in ne več kvalitete treningov, bi lahko športnik kaj hitro skrenil z začrtane poti. Seveda na športnika (več kot denimo na pianiste, poslovneže, …) vpliva tudi genetika, talent in nastop oziroma udejstvovanje. Potem je tukaj še usmerjenost v vrhunski šport. Ni nujno, da bo nekdo pri štirih letih začel trenirati košarko in bo zaradi tega dober košarkar. Lahko, da bo najprej potreboval koordinacijo, ki jo bo morda dobil pri drugih športih. Otrok se lahko tudi kasneje specializira v šport, v katerem bo kasneje uspel. Ogromno ur in treningov je sicer lahko cilj, vendar je pri vsem tem potrebno paziti še na prenatreniranost. Obstajajo pa tudi drugačni treningi – na primer mentalni, ki tudi veliko pripomorejo k razvoju. Vsak športnik je poglavje zase, ne glede na to ali je prisoten v individualnem ali ekipnem športu, in mora biti tretiran individualno. Je pa dejstvo, da je za uspeh potrebno ogromno število ur in po našem mnenju več ponovitev, kot jih naredijo ostali.
Kaj je torej prav? 10.000 ur treninga ali …?
Pri deset tisoč urah je dejstvo eno. To je ogromna količina ur. Nemogoče je tudi, da bi bodisi mlad športnik ali tisti, ki se ukvarja s katerokoli drugo aktivnostjo to naredil sam. Imeti moraš tudi starše, ki te podpirajo. V kolikor želiš uspeti v športu so potem tukaj še trenerji, ekipa ljudi, sreča, čim manj poškodb, pa tudi ščepec sreče. Pa zagotovo smo kakšno še pozabili.
Ko nas torej kakšen mlad športnik vpraša, kaj je potrebno za uspeh, je težko odgovoriti v enem stavku. Tudi 10.000 ur treninga ne bi bil pravi odgovor, saj je dejavnikov na poti do uspeha res ogromno. Dejstvo pa je nekaj. Da športnik uspe, potrebuje veliko stvari. Predanost, željo, marljivost in ogromno ur treningov, ponovitev, odrekanja in ostalih aktivnosti izven športa, ki dandanes prav tako niso zanemarljive. Ampak to je že nova tema, ki se je bomo dotaknili naslednjič. Potrebno je delati, trenirati in garati več kot to počnejo ostali.
Sami pri sebi presodite ali je 10.000 ur mit ali pravilo.
In kaj želimo mi? Če smo že zapisali takšen naslov, pa naj bo to 10.000 ur. Skupaj z našo ekipo si želimo 10.000 ur nameniti vam, dragi športniki in njihovi starši. Po pisanju tega članka smo nekaj ur bližje cilju, da pomagamo vam pri vaši poti na najvišjo možno raven. Verjamemo, da smo z zapisanim marsikomu spremenili pogled na to, kaj je potrebno za uspeh in da je v zgornjem tekstu našel novo ali pa dodatno motivacijo za dele. Morda pa smo s kakšnim odsekom samo odprli kakšno novo temo. Do naslednjič …
J.T.