Član naše ekipe Proelium Vid Štuhec se je letos že drugič zapored udeležil vzdržljivostne preizkušnje imenovane Ironman. Letošnja izvedba “Ironman 70.3 Slovenian Istria” je bila na sporedu preteklo nedeljo. Ko so bile noge malce lažje in glava malo bolj hladna, nam je Vid zapisal svoje misli po težki preizkušnji. Vidov dnevnik po tekmi si lahko preberete spodaj.
Jutro na dan tekme
Med tem, ko sem se prejšnji večer ob gledanju slovenskih odbojkarjev v polfinalu proti nadutim Poljakom še ne-klasično basal s testeninsko solato, da do vrha napolnim mišice z OH, je bilo jutro na dan tekme karseda podobno klasičnemu jutru – seveda kar se tiče hrane. Torej kava, magnezij, kruh in pašteta, za katero vem, da mi odgovarja in ne bo povzročila prebavnih motenj. Budilke nisem potreboval, ker se je sostanovalki v hostlu zdelo smiselno ob pol 6 zjutraj pražiti jajca, pomiti posodo, oprat in posušiti lase, skratka začeti dan na polno … če se ne bi nameraval zbuditi ob 6:00 bi jo sicer vprašal po zdravju, tako pa me ni preveč motilo. Še enkrat sem pregledal vse, kar moram dodati v tranzicijske vrečke, ki sem jih zraven kolesa moral oddati že prejšnji dan, nato pa se odpravil proti mestni plaži.
Tranzicijske vrečke sem dopolnil in še trikrat pogledal, da imam zagotovo vse pripravljeno kot mora bit, da bom tranzicijo karseda hitro opravil. Na kolo sem zalepil orodje za primer predrte gume ter 4 gele in 1 energijsko ploščico. Še enkrat vizualiziral vse tranzicije in zapustil tranzicijski prostor. Žal so se med tekmo zgodile stvari, ki jih nisem mogel vizualizirat …
Do štarta je bilo še 30 min, ko sem si nadel neopren in namazal vazelin na vsa možna pregibna mesta, da se izognem odrgninam od neoprena ali kasneje od sedeža na kolesu. V tem času so prispele tudi moje 4 navijačice, ki so med tekmo preglasile čisto vse gledalce in sem jim res hvaležen, da so si vzele čas. Med tekmo (predvsem med tekom) je hvaležnost gledalcem za vzpodbudne besede, krike, ploske včasih zelo težko pokazat, ker si v totalnem fokusu/flowu in se trudiš čim bolj optimizirati vsakršno porabo energije. Dvignjen palec pomeni enako kot gromozanski nasmešek in lepa beseda.
Plavanje
Pri plavanju sem se letos odločil za drugačno strategijo, kot pred dvema letoma. Vem, da bi moral preplavati 1900 m (oz. kakšnih 2000 m, ker so na 1900 m nastavljene boje, direktne linije pa ne more plavati nihče) nekje v 35-40 min. Leta 2019 sem se zato tudi postavil v štartni boks, kjer so se plavalci ocenili za takšno hitrost plavanja. Takrat sem na koncu veliko prehiteval in preplaval dobrih 2150 m.
Da sem se temu izognil, sem letos stopil en boks naprej, torej predviden čas plavanja 30-35 min. To se morda ne zdi velika razlika, ampak 5 min je pri plavanju ogromno. Ko smo se pognali v vodo, sem se držal notranje linije, čim bližje bojam, in to linijo držal nekje do 600m, ko se je okoli mene naenkrat zelo zgostilo. Dohitel sem nekaj tekmovalcev, nekaj jih je dohitelo mene in sem bil v sendviču. Dobil sem nekaj vzgojnih udarcev v rebra, v obraz (na srečo mi ni snelo očal), parkrat bil potegnjen za nogo, dovolj da te vrže iz flowa, ki je pri plavanju ključen, da držiš tempo dihanja. Takrat sem se pomaknil bolj na stran, da sem se zbral in se usmeril direktno proti zadnji boji, ki sem jo videl.
Do zadnjih 200 m je bilo mirno, ob sebi sem imel 3-4 tekmovalce, brez posebne gneče. Na koncu pa seveda ozko grlo, ko vsi iščemo najbolj optimalno linijo do izhoda iz vode. Točno ob izhodu mi je ura zavibrirala 2000 m, kar mi je dalo vedeti, da sem veliko bolje odplaval, saj je to pomenilo dobrih 150m manj kot lani. Časa nisem pogledal, ampak občutek je bil super.
Tranzicija
Pritekel sem do kolesa, nadel številko, čelado in očala, obul zokne in čevlje, vzel kolo in tekel proti izhodu. Srečen, da je meni najmanj ljub del tekme (plavanje) za mano in da me čaka najljubši del (kolo), sem ob tranziciji naredil neumno napako … Kolo lahko zajahaš šele po prečkanju črte, ki določa konec tranzicijske cone. To vem. Če me vprašaš ponoči, bom zagotovo prav odgovoril. Ne vem zakaj, ampak ko sem videl črto, sem se ustavil točno pred njo in nameraval zajahat kolo. V bližini je seveda stala sodnica, ki se je zadrla “CROSS THE LINE” in tako močno potegnila mojo bilanco, da sem bil tik na tem, da bi padel. V paniki sem se zadrl “HEJ! Si normalna? Skoraj bi padel!” Se porinil meter naprej, preko črte, sedel na kolo in odpeljal. Napaka je bila moja. To je popolnoma jasno. Ne vem, zakaj sem jo naredil, ker vem, da moram prečkat črto, ampak kaj naj rečem. Očitno se zgodi …
Kolo
Zagotovo sem se vsaj naslednjih 15 km spraševal kaj mi je bilo, da sem se ustavil pred črto, zakaj mi je ona tako potegnila bilanco, jezen na sebe in na njo. Trudil sem se nehat mislit na to in prit nazaj v fokus. Kolo je super letelo, tu in tam je mimo mene prigonil kak tekmovalec na TT kolesu, kar me niti ni toliko motilo, ker sem bil prepričan, da ga bom dobil na vzponu. Na ravninskem delu nisem veliko prehiteval, pri vzponih pa sem stiskal in lovil skupino po skupino. Super sem se počutil, tako psihično kot fizično. Dobro sem se hidriral, zaužil gele in ploščice, kot sem planiral, ob spustih neizmerno užival. Skupno mi Garmin kaže 1.136 premaganih višinskih metrov, uradno bi jih naj bilo 1295. Ko je ostal samo še ravninski del po Kopru, sem seveda čutil utrujenost v nogah, nisem pa imel občutka, da bi pretiraval in da bodo noge prazne.
Tranzicija
Kot po planu sem pravočasno sezul čevlje, skočil s kolesa (tokrat pravilno, pred črto, ki označuje vstop v tranzicijski prostor) in tekel s kolesom do svojega mesta. Obesil kolo, snel čelado in očala, obul čevlje za tek. No, in tukaj se je začelo …
Ne vem, kako je lahko do tega prišlo, ampak na vezalki sem imel vozel. Ne vem, kako je mogoče, da tega nisem opazil, ko sem najmanj 3x preveril tranzicijske vreče, ampak sem si mislil “Ok. Ni problema.” Hitro mi je uspelo odvozlati, zavežem oba čevlja. Za sabo slišim glas, da moram dati čelado v vrečko. To sem seveda tudi nameraval, saj je pravilo, da mora biti vse v vreči predenj zapustiš tranzicijski prostor. Obrnem se, da bi stekel, rečem temu za sabo, za katerega sem medtem ugotovil, da je sodnik, če je tako ok in nameravam steči proti izhodu. Nakar mi reče, da naj počakam.
Pove mi, da sem se nešportno obnašal do sodnice, ki me je pri tranziciji iz plavanja na kolo zgolj mirno opozorila, da moram prečkati črto preden zajaham kolo. To je potem vodilo do dialoga, da se opravičujem, ampak da mi je potegnila bilanco in sem skoraj padel. Sodnik je čutil potrebo, da mi da pridigo o športnem obnašanju. Ko sem ga prosil, če lahko grem, ker mi teče čas, mi je rekel, da sem lahko srečen, da nisem diskvalificiran in da moram tukaj z njim počakati še pol minute, ker imam kazen.
Tega zdaj ne opisujem, ker bi kakorkoli želel dokazati, da nisem naredil napake. Vem, da sem jo. In moja prva replika sodniku je bilo opravičilo. Ne zdi pa se mi primerno, da ti sredi tekme, kjer je ogromen procent uspeha odvisen od tvoje glave, zbranosti, fokusa, drži pridigo, kako se obnašaš, da imaš srečo, da nisi diskvalificiran in ti v glavo vsadi toliko nekih dvomov in misli pred najtežjim delom tekme. Dovolj bi bilo enostavno: “Ker si prehitro zajahal kolo imaš 30 s kazni.”
No, ko je končal in rekel, da lahko grem, sem stekel proti izhodu iz tranzicijske cone in se podal na tekaško preizkušnjo.
Tek
Prva 2 km sem še nekak držal ciljano hitrost 4:40 min/km, ampak sem začel čutiti glodanje krčev v stegenskih mišicah tik nad koleni. Mislil sem si, da je to zaradi tranzicije s kolesa, da se bo telo že navadilo, da je to zgolj prvi šok. Nakar se mi kmalu po 2. km odveže čevelj. V celem letu treninga, se mi to ni zgodilo niti enkrat … “Ok,” si mislim, “v redu je. Bom zavezal pri prvi postaji z okrepčili, itak moram spiti nekaj iso ali hipertoničnega, da preženem te zametke krčev. Brez panike.” Približujem se postaji, vzamem iz žepa paketek z geli, vzamem enega, da ga pojem pred postajo in lahko sperem s pijačo, ostale pospravim nazaj v žepek na hrbtu. 20 m kasneje mi iz žepka padejo vsi geli. Pogledam nazaj in si mislim “Pa kaj ti to resno? Kaj se dogaja? Kaj še lahko gre narobe?” Ker vem, da jih rabim, se obrnem, stečem po njih, zatlačim globoko v žep in pridem do prve postaje. Na glavo si zlijem kozarec vode, spijem kozarec iso in kozarec cole, se sklonim, da bi zavezal odvezan čevelj, na kar me v zadnji loži zategne krč. Na tej točki si lahko predstavljate, kje sem bil z živci. In to je zadnje mesto kjer želiš biti, sploh če veš, da te čaka še 18 km teka, tebe pa že zdaj mučijo krči.
No, če povzamem teh 18km – vsakič, ko so krči malo popustili, sem želel dvignit hitrost teka pod 5:00 min/km. Glava je namreč cel čas dopovedovala telesu, da lahko, tudi pljuča niso bila problem. Noge pa niso hotele sodelovati. In vsakič, po kakšnih 200-300 m dvignjenega tempa teka, je zategnila zadnja loža, potem sem se naslednjih 200-300 m boril z njo (eno ali drugo), da je spustila in takšno pogajanje je trajalo 18 km.
V tem času sem bil hvaležen vsake minute poslušanja podcastov in prebiranja knjig Ross-a Edgley-a (The Worlds Fittest Book in The Art of Resilience), Angleža, ki je v 157 dneh preplaval okoli Velike Britanije, končal maraton (42 km), medtem ko je za seboj vlekel Mini-ja z voznikom, naredil Everesting (8848 m) na 20 m dolgi vrv, neprestano plaval 48 h itn. Skratka, veliko govori strategijah pogajanja med umom in telesom, ki se začnejo, ko se začne telo pritoževati, da več ne zmore. In takrat ga vprašaš, če pretirava, ali dejansko več ne zmore, zastavljaš kratkoročne cilje (recimo samo še do postaje z okrepčili, pa nama bo lažje; sva že preko pol; samo še 5 km, to imaš na treningu za ogrevanje, ipd …). Če koga zanima kaj več na to temo, predlagam, da ga po-googla. Sam sem od njega prejel res veliko uporabnih informacij za trening in poslovno življenje.
Finiš
Ko vidiš cilj, telo dojame, da bo muk kmalu konec, zato ti pusti iti še malo dalje. Zadnjih 500 m sem tako pretekel s povprečnim tempom 4:30 min/km. To se je še nekaj minut pred tem zdelo totalno neizvedljivo. V cilj sem prišel čisto prazen. In srečen. Srečen, da je mimo in da sem dal od sebe vse, kar mi je na ta dan telo dopuščalo. Zraven tega pa tudi ponosen, ker – prisežem – če bi me kdo pred tekmo vprašal, če mislim, da lahko pretečem 21 km s krči, vem, kaj bi odgovoril. Ne.
Ampak zdaj vem, da lahko. Do naslednjič …
Vid Štuhec
Član naše ekipe Proelium Vid Štuhec se je letos že drugič zapored udeležil vzdržljivostne preizkušnje imenovane Ironman. Letošnja izvedba “Ironman 70.3 Slovenian Istria” je bila na sporedu preteklo nedeljo. Ko so bile noge malce lažje in glava malo bolj hladna, nam je Vid zapisal svoje misli po težki preizkušnji. Vidov dnevnik po tekmi si lahko preberete spodaj.
Jutro na dan tekme
Med tem, ko sem se prejšnji večer ob gledanju slovenskih odbojkarjev v polfinalu proti nadutim Poljakom še ne-klasično basal s testeninsko solato, da do vrha napolnim mišice z OH, je bilo jutro na dan tekme karseda podobno klasičnemu jutru – seveda kar se tiče hrane. Torej kava, magnezij, kruh in pašteta, za katero vem, da mi odgovarja in ne bo povzročila prebavnih motenj. Budilke nisem potreboval, ker se je sostanovalki v hostlu zdelo smiselno ob pol 6 zjutraj pražiti jajca, pomiti posodo, oprat in posušiti lase, skratka začeti dan na polno … če se ne bi nameraval zbuditi ob 6:00 bi jo sicer vprašal po zdravju, tako pa me ni preveč motilo. Še enkrat sem pregledal vse, kar moram dodati v tranzicijske vrečke, ki sem jih zraven kolesa moral oddati že prejšnji dan, nato pa se odpravil proti mestni plaži.
Tranzicijske vrečke sem dopolnil in še trikrat pogledal, da imam zagotovo vse pripravljeno kot mora bit, da bom tranzicijo karseda hitro opravil. Na kolo sem zalepil orodje za primer predrte gume ter 4 gele in 1 energijsko ploščico. Še enkrat vizualiziral vse tranzicije in zapustil tranzicijski prostor. Žal so se med tekmo zgodile stvari, ki jih nisem mogel vizualizirat …
Do štarta je bilo še 30 min, ko sem si nadel neopren in namazal vazelin na vsa možna pregibna mesta, da se izognem odrgninam od neoprena ali kasneje od sedeža na kolesu. V tem času so prispele tudi moje 4 navijačice, ki so med tekmo preglasile čisto vse gledalce in sem jim res hvaležen, da so si vzele čas. Med tekmo (predvsem med tekom) je hvaležnost gledalcem za vzpodbudne besede, krike, ploske včasih zelo težko pokazat, ker si v totalnem fokusu/flowu in se trudiš čim bolj optimizirati vsakršno porabo energije. Dvignjen palec pomeni enako kot gromozanski nasmešek in lepa beseda.
Plavanje
Pri plavanju sem se letos odločil za drugačno strategijo, kot pred dvema letoma. Vem, da bi moral preplavati 1900 m (oz. kakšnih 2000 m, ker so na 1900 m nastavljene boje, direktne linije pa ne more plavati nihče) nekje v 35-40 min. Leta 2019 sem se zato tudi postavil v štartni boks, kjer so se plavalci ocenili za takšno hitrost plavanja. Takrat sem na koncu veliko prehiteval in preplaval dobrih 2150 m.
Da sem se temu izognil, sem letos stopil en boks naprej, torej predviden čas plavanja 30-35 min. To se morda ne zdi velika razlika, ampak 5 min je pri plavanju ogromno. Ko smo se pognali v vodo, sem se držal notranje linije, čim bližje bojam, in to linijo držal nekje do 600m, ko se je okoli mene naenkrat zelo zgostilo. Dohitel sem nekaj tekmovalcev, nekaj jih je dohitelo mene in sem bil v sendviču. Dobil sem nekaj vzgojnih udarcev v rebra, v obraz (na srečo mi ni snelo očal), parkrat bil potegnjen za nogo, dovolj da te vrže iz flowa, ki je pri plavanju ključen, da držiš tempo dihanja. Takrat sem se pomaknil bolj na stran, da sem se zbral in se usmeril direktno proti zadnji boji, ki sem jo videl.
Do zadnjih 200 m je bilo mirno, ob sebi sem imel 3-4 tekmovalce, brez posebne gneče. Na koncu pa seveda ozko grlo, ko vsi iščemo najbolj optimalno linijo do izhoda iz vode. Točno ob izhodu mi je ura zavibrirala 2000 m, kar mi je dalo vedeti, da sem veliko bolje odplaval, saj je to pomenilo dobrih 150m manj kot lani. Časa nisem pogledal, ampak občutek je bil super.
Tranzicija
Pritekel sem do kolesa, nadel številko, čelado in očala, obul zokne in čevlje, vzel kolo in tekel proti izhodu. Srečen, da je meni najmanj ljub del tekme (plavanje) za mano in da me čaka najljubši del (kolo), sem ob tranziciji naredil neumno napako … Kolo lahko zajahaš šele po prečkanju črte, ki določa konec tranzicijske cone. To vem. Če me vprašaš ponoči, bom zagotovo prav odgovoril. Ne vem zakaj, ampak ko sem videl črto, sem se ustavil točno pred njo in nameraval zajahat kolo. V bližini je seveda stala sodnica, ki se je zadrla “CROSS THE LINE” in tako močno potegnila mojo bilanco, da sem bil tik na tem, da bi padel. V paniki sem se zadrl “HEJ! Si normalna? Skoraj bi padel!” Se porinil meter naprej, preko črte, sedel na kolo in odpeljal. Napaka je bila moja. To je popolnoma jasno. Ne vem, zakaj sem jo naredil, ker vem, da moram prečkat črto, ampak kaj naj rečem. Očitno se zgodi …
Kolo
Zagotovo sem se vsaj naslednjih 15 km spraševal kaj mi je bilo, da sem se ustavil pred črto, zakaj mi je ona tako potegnila bilanco, jezen na sebe in na njo. Trudil sem se nehat mislit na to in prit nazaj v fokus. Kolo je super letelo, tu in tam je mimo mene prigonil kak tekmovalec na TT kolesu, kar me niti ni toliko motilo, ker sem bil prepričan, da ga bom dobil na vzponu. Na ravninskem delu nisem veliko prehiteval, pri vzponih pa sem stiskal in lovil skupino po skupino. Super sem se počutil, tako psihično kot fizično. Dobro sem se hidriral, zaužil gele in ploščice, kot sem planiral, ob spustih neizmerno užival. Skupno mi Garmin kaže 1.136 premaganih višinskih metrov, uradno bi jih naj bilo 1295. Ko je ostal samo še ravninski del po Kopru, sem seveda čutil utrujenost v nogah, nisem pa imel občutka, da bi pretiraval in da bodo noge prazne.
Tranzicija
Kot po planu sem pravočasno sezul čevlje, skočil s kolesa (tokrat pravilno, pred črto, ki označuje vstop v tranzicijski prostor) in tekel s kolesom do svojega mesta. Obesil kolo, snel čelado in očala, obul čevlje za tek. No, in tukaj se je začelo …
Ne vem, kako je lahko do tega prišlo, ampak na vezalki sem imel vozel. Ne vem, kako je mogoče, da tega nisem opazil, ko sem najmanj 3x preveril tranzicijske vreče, ampak sem si mislil “Ok. Ni problema.” Hitro mi je uspelo odvozlati, zavežem oba čevlja. Za sabo slišim glas, da moram dati čelado v vrečko. To sem seveda tudi nameraval, saj je pravilo, da mora biti vse v vreči predenj zapustiš tranzicijski prostor. Obrnem se, da bi stekel, rečem temu za sabo, za katerega sem medtem ugotovil, da je sodnik, če je tako ok in nameravam steči proti izhodu. Nakar mi reče, da naj počakam.
Pove mi, da sem se nešportno obnašal do sodnice, ki me je pri tranziciji iz plavanja na kolo zgolj mirno opozorila, da moram prečkati črto preden zajaham kolo. To je potem vodilo do dialoga, da se opravičujem, ampak da mi je potegnila bilanco in sem skoraj padel. Sodnik je čutil potrebo, da mi da pridigo o športnem obnašanju. Ko sem ga prosil, če lahko grem, ker mi teče čas, mi je rekel, da sem lahko srečen, da nisem diskvalificiran in da moram tukaj z njim počakati še pol minute, ker imam kazen.
Tega zdaj ne opisujem, ker bi kakorkoli želel dokazati, da nisem naredil napake. Vem, da sem jo. In moja prva replika sodniku je bilo opravičilo. Ne zdi pa se mi primerno, da ti sredi tekme, kjer je ogromen procent uspeha odvisen od tvoje glave, zbranosti, fokusa, drži pridigo, kako se obnašaš, da imaš srečo, da nisi diskvalificiran in ti v glavo vsadi toliko nekih dvomov in misli pred najtežjim delom tekme. Dovolj bi bilo enostavno: “Ker si prehitro zajahal kolo imaš 30 s kazni.”
No, ko je končal in rekel, da lahko grem, sem stekel proti izhodu iz tranzicijske cone in se podal na tekaško preizkušnjo.
Tek
Prva 2 km sem še nekak držal ciljano hitrost 4:40 min/km, ampak sem začel čutiti glodanje krčev v stegenskih mišicah tik nad koleni. Mislil sem si, da je to zaradi tranzicije s kolesa, da se bo telo že navadilo, da je to zgolj prvi šok. Nakar se mi kmalu po 2. km odveže čevelj. V celem letu treninga, se mi to ni zgodilo niti enkrat … “Ok,” si mislim, “v redu je. Bom zavezal pri prvi postaji z okrepčili, itak moram spiti nekaj iso ali hipertoničnega, da preženem te zametke krčev. Brez panike.” Približujem se postaji, vzamem iz žepa paketek z geli, vzamem enega, da ga pojem pred postajo in lahko sperem s pijačo, ostale pospravim nazaj v žepek na hrbtu. 20 m kasneje mi iz žepka padejo vsi geli. Pogledam nazaj in si mislim “Pa kaj ti to resno? Kaj se dogaja? Kaj še lahko gre narobe?” Ker vem, da jih rabim, se obrnem, stečem po njih, zatlačim globoko v žep in pridem do prve postaje. Na glavo si zlijem kozarec vode, spijem kozarec iso in kozarec cole, se sklonim, da bi zavezal odvezan čevelj, na kar me v zadnji loži zategne krč. Na tej točki si lahko predstavljate, kje sem bil z živci. In to je zadnje mesto kjer želiš biti, sploh če veš, da te čaka še 18 km teka, tebe pa že zdaj mučijo krči.
No, če povzamem teh 18km – vsakič, ko so krči malo popustili, sem želel dvignit hitrost teka pod 5:00 min/km. Glava je namreč cel čas dopovedovala telesu, da lahko, tudi pljuča niso bila problem. Noge pa niso hotele sodelovati. In vsakič, po kakšnih 200-300 m dvignjenega tempa teka, je zategnila zadnja loža, potem sem se naslednjih 200-300 m boril z njo (eno ali drugo), da je spustila in takšno pogajanje je trajalo 18 km.
V tem času sem bil hvaležen vsake minute poslušanja podcastov in prebiranja knjig Ross-a Edgley-a (The Worlds Fittest Book in The Art of Resilience), Angleža, ki je v 157 dneh preplaval okoli Velike Britanije, končal maraton (42 km), medtem ko je za seboj vlekel Mini-ja z voznikom, naredil Everesting (8848 m) na 20 m dolgi vrv, neprestano plaval 48 h itn. Skratka, veliko govori strategijah pogajanja med umom in telesom, ki se začnejo, ko se začne telo pritoževati, da več ne zmore. In takrat ga vprašaš, če pretirava, ali dejansko več ne zmore, zastavljaš kratkoročne cilje (recimo samo še do postaje z okrepčili, pa nama bo lažje; sva že preko pol; samo še 5 km, to imaš na treningu za ogrevanje, ipd …). Če koga zanima kaj več na to temo, predlagam, da ga po-googla. Sam sem od njega prejel res veliko uporabnih informacij za trening in poslovno življenje.
Finiš
Ko vidiš cilj, telo dojame, da bo muk kmalu konec, zato ti pusti iti še malo dalje. Zadnjih 500 m sem tako pretekel s povprečnim tempom 4:30 min/km. To se je še nekaj minut pred tem zdelo totalno neizvedljivo. V cilj sem prišel čisto prazen. In srečen. Srečen, da je mimo in da sem dal od sebe vse, kar mi je na ta dan telo dopuščalo. Zraven tega pa tudi ponosen, ker – prisežem – če bi me kdo pred tekmo vprašal, če mislim, da lahko pretečem 21 km s krči, vem, kaj bi odgovoril. Ne.
Ampak zdaj vem, da lahko. Do naslednjič …
Vid Štuhec
sponzorstva, pridobivanje sponzorjev, sponzoriranje, mladi upi, akademija, mentorstvo, učenje, povezovanje, pomoč, športna znamka, blagovna znamka, brand, branding, izbraževanje športnikov, športna izobrazba, razvoj športnika, šport in manadžment, Izobraževanje trga, športna agencija, dualna kariera, štipendija, športna štipendija, podpora športnikom, pomoč športnikom, konec športne kariere
sponzorstva, pridobivanje sponzorjev, sponzoriranje, mladi upi, akademija, mentorstvo, učenje, povezovanje, pomoč, športna znamka, blagovna znamka, brand, branding, izbraževanje športnikov, športna izobrazba, razvoj športnika, šport in manadžment, Izobraževanje trga, športna agencija, dualna kariera, štipendija, športna štipendija, podpora športnikom, pomoč športnikom, konec športne kariere