Foto: Proelium
Izbrana tematika je povezana z vedenjem predvsem mladih športnikov, saj postaja bolj izrazita v pubertetniškem obdobju. S tem člankom ciljam na to, da bo kdo v njem prepoznal svojega mladega športnega upa in mu omogočil pravočasno soočenje s težavo nestrpnosti. Preden začnem pisati o nestrpnosti, pa je potrebno pojem tudi predhodno definirati in obrazložiti, da gre zgolj za nestrpnost kot vedenje in konstantni pojav pri vseh mladih športnikih ali ljudeh po celem svetu.
Po definiciji je nestrpnost psihološki pojav, s katerim se prvič spoznamo že v zgodnjem obdobju odraščanja športnikov. V tem obdobju je slednji psihološki pojav tudi najlažje viden. V športu poznamo odkrito in prikrito nestrpnost.
Odkrita nestrpnost:
»Te vaje nikakor ne morem narediti prav. Jaz tega ne zmorem. Nisem dovolj dober/-a. Kdaj bom igral/-a na najvišjem nivoju?« Vse to so vprašanja, ki jih postavljajo športniki že med svojim 10 in 15 letom. Se strinjamo, da se vsi soočamo s podobnimi izjavami svojih športnikov hitro po tem, ko so nove vaje šele dobili v program?
Nekaterim se zdi odkrita nestrpnost v primerjavi s prikrito bolj nevarna in problematična. Zame osebno je takšno mišljenje zmotno. Dejstvo in velika prednost je, da odkrito nestrpnost hitreje prepoznamo kot prikrito, prav tako pa zna biti slednja zelo zahrbtna in predvsem dolgotrajna. Kar pa je seveda logično, saj rada ostaja trenerskim budnim očem skrita.
Prikrita nestrpnost:
Glavni cilj prikrite nestrpnosti je izključevanje oziroma osamitev posameznika ali skupine ljudi, kar lahko ima uničujoče in težke posledice za ljudi, ki so tarča te nestrpnosti. Čeravno nima oblike neposrednega nasilja ali impulzivnih reakcij (kar se veliko bolj opaža pri adolescentih), je podobno destruktivna kot odkrita nestrpnost.
Velikokrat smo lahko opazili nestrpnost pri športnikih, ki so mislili, da bodo po nekaj ponovitvah vse vaje šle kot po maslu, da bodo brez napak takoj, da bi lahko že pri svojih rojstnih 15-ih, 16-ih, 20-ih letih igrali cele tekme, igrali na najvišjem nivoju, bili deležni konstantnih pohval strani vseh, ki jih spremljajo in opazujejo. Pri starejših športnikih pa smo lahko zaznali pritožbe, da nimajo visokih športnih pogodb, sodniki jih ne marajo, mlajši jih ne spoštujejo, vse vložene predhodne ure še niso obrodile sadov, itd. Slednji primeri so najbolj pogosti, obstajajo pa veliko hujši. Živimo v obdobju, ko je nestrpnost prisotna vsepovsod okrog nas. Včasih se mi zdi, da je še moje pohištvo doma nestrpno zaradi neuporabnosti ali da se mi bo televizija začela pritoževati zaradi diskriminatorne in prekomerne uporabe le enega programa. Malo sem zašel, raje nadaljujmo.
Po mnenju strokovnjakov prikrita nestrpnost vsebuje hladen, odklonilen, distanciran, pasiven ignorantski in izključevalen odnos. Predvsem je ta odnos tisti, ki moti proces in konstanto na kognitivno-športnem področju posameznika.
Prikrito nestrpnost je težje prepoznati in razkriti, saj se ljudje trudijo, da bi bila čim bolj neopazna, hkrati pa lahko svoje vedenje racionalno argumentirajo in predstavljajo kot nič kaj posebnega. Istočasno pa se za pojasnilo svojega vedenja sklicujejo na pravico do osebne svobode govora. Ironija prikrite nestrpnosti je, da se ljudje svoje nestrpnosti včasih niti ne zavedajo, po drugi strani pa se lahko zavestno označujejo celo za zelo strpne posameznike.
Tako kot pri vseh področjih v športu, je glavni vir reševanja stanja nestrpnosti pravilna in zdrava komunikacija med športnikom in strokovnim kadrom, ki skrbi za pravilen ter zdrav razvoj tako na športnem in telesnem kot tudi na kognitivnem področju. Veliko je športnikov, ki doma nimajo zadostne podpore, nimajo s kom deliti mnenja in izkušenj, nimajo možnosti pogovora o svojih pogledih na svet in šport ali pa nimajo priložnosti spoznavanja novih strokovnih ljudi. Velik je tudi vpliv medijev, ki vidijo možnosti za lastni uspeh preko hrbtenice mladih športnikov. Zelo pomembni so odnosi, ki so med strokovnim kadrom in mladimi upi, kateri stremijo k temu, da postanejo v prihodnosti veliki športniki. Sam absolutno zagovarjam športne psihologe, ki veliko pripomorejo k temu, da se športnik/-ca hitreje znebi motečih psiholoških blokad in motenj, med katerimi je nestrpnost zagotovo ena pogostejših in najbolj nevarnih. Prav tako ima sodelovanje med psihologom in športnikom pozitiven vpliv pri pridobivanju samozavesti.
Strokovnjaki s tega področja bodo lahko še bolje ocenili in utemeljili moje besede. Zaenkrat sem zadovoljen s tem, da se je morda kdo videl v kateremkoli delu članka in se je morda kaj naučil. Predvsem to, da je nestrpnost normalen pojav, nad katerim imamo vpliv. Lahko ga s pravo tehniko obvladujemo in ga tudi omejimo. Imejmo v mislih, da se je pri vseh čustvenih spremembah, ki jih tekom življenja doživljamo, potrebno z ustreznimi ljudmi odkrito o tem pogovarjati in jih seznaniti z nastalimi spremembami. Za to pa je potrebno medsebojno zaupanje, odkritost, samokritika, samozavest, želja po odpravljanju psiholoških nestabilnih pojavov čim hitreje, najbolj pa ozaveščanje in konstantno učenje na športnem in kognitivnem področju.
V športni agenciji Proelium je zagotovo dodana vrednost ta, da je ves strokovni kader v našem TEAM-u izredno sposoben in da imamo željo predvsem pomagati mladim športnikom. Najbolj pomembno dejstvo pa je, da so strokovnjaki predvsem dobri ljudje, ki želijo vam, bodočim športnikom, pomagati tako na vaši športno-človeški kot tudi življenjsko-razvojni poti.
Članek pripravil:
Robert Stojković, profesionalni dipl. trener košarke in vodja športne akademije Proelium
Foto: Proelium
Izbrana tematika je povezana z vedenjem predvsem mladih športnikov, saj postaja bolj izrazita v pubertetniškem obdobju. S tem člankom ciljam na to, da bo kdo v njem prepoznal svojega mladega športnega upa in mu omogočil pravočasno soočenje s težavo nestrpnosti. Preden začnem pisati o nestrpnosti, pa je potrebno pojem tudi predhodno definirati in obrazložiti, da gre zgolj za nestrpnost kot vedenje in konstantni pojav pri vseh mladih športnikih ali ljudeh po celem svetu.
Po definiciji je nestrpnost psihološki pojav, s katerim se prvič spoznamo že v zgodnjem obdobju odraščanja športnikov. V tem obdobju je slednji psihološki pojav tudi najlažje viden. V športu poznamo odkrito in prikrito nestrpnost.
Odkrita nestrpnost:
»Te vaje nikakor ne morem narediti prav. Jaz tega ne zmorem. Nisem dovolj dober/-a. Kdaj bom igral/-a na najvišjem nivoju?« Vse to so vprašanja, ki jih postavljajo športniki že med svojim 10 in 15 letom. Se strinjamo, da se vsi soočamo s podobnimi izjavami svojih športnikov hitro po tem, ko so nove vaje šele dobili v program?
Nekaterim se zdi odkrita nestrpnost v primerjavi s prikrito bolj nevarna in problematična. Zame osebno je takšno mišljenje zmotno. Dejstvo in velika prednost je, da odkrito nestrpnost hitreje prepoznamo kot prikrito, prav tako pa zna biti slednja zelo zahrbtna in predvsem dolgotrajna. Kar pa je seveda logično, saj rada ostaja trenerskim budnim očem skrita.
Prikrita nestrpnost:
Glavni cilj prikrite nestrpnosti je izključevanje oziroma osamitev posameznika ali skupine ljudi, kar lahko ima uničujoče in težke posledice za ljudi, ki so tarča te nestrpnosti. Čeravno nima oblike neposrednega nasilja ali impulzivnih reakcij (kar se veliko bolj opaža pri adolescentih), je podobno destruktivna kot odkrita nestrpnost.
Velikokrat smo lahko opazili nestrpnost pri športnikih, ki so mislili, da bodo po nekaj ponovitvah vse vaje šle kot po maslu, da bodo brez napak takoj, da bi lahko že pri svojih rojstnih 15-ih, 16-ih, 20-ih letih igrali cele tekme, igrali na najvišjem nivoju, bili deležni konstantnih pohval strani vseh, ki jih spremljajo in opazujejo. Pri starejših športnikih pa smo lahko zaznali pritožbe, da nimajo visokih športnih pogodb, sodniki jih ne marajo, mlajši jih ne spoštujejo, vse vložene predhodne ure še niso obrodile sadov, itd. Slednji primeri so najbolj pogosti, obstajajo pa veliko hujši. Živimo v obdobju, ko je nestrpnost prisotna vsepovsod okrog nas. Včasih se mi zdi, da je še moje pohištvo doma nestrpno zaradi neuporabnosti ali da se mi bo televizija začela pritoževati zaradi diskriminatorne in prekomerne uporabe le enega programa. Malo sem zašel, raje nadaljujmo.
Po mnenju strokovnjakov prikrita nestrpnost vsebuje hladen, odklonilen, distanciran, pasiven ignorantski in izključevalen odnos. Predvsem je ta odnos tisti, ki moti proces in konstanto na kognitivno-športnem področju posameznika.
Prikrito nestrpnost je težje prepoznati in razkriti, saj se ljudje trudijo, da bi bila čim bolj neopazna, hkrati pa lahko svoje vedenje racionalno argumentirajo in predstavljajo kot nič kaj posebnega. Istočasno pa se za pojasnilo svojega vedenja sklicujejo na pravico do osebne svobode govora. Ironija prikrite nestrpnosti je, da se ljudje svoje nestrpnosti včasih niti ne zavedajo, po drugi strani pa se lahko zavestno označujejo celo za zelo strpne posameznike.
Tako kot pri vseh področjih v športu, je glavni vir reševanja stanja nestrpnosti pravilna in zdrava komunikacija med športnikom in strokovnim kadrom, ki skrbi za pravilen ter zdrav razvoj tako na športnem in telesnem kot tudi na kognitivnem področju. Veliko je športnikov, ki doma nimajo zadostne podpore, nimajo s kom deliti mnenja in izkušenj, nimajo možnosti pogovora o svojih pogledih na svet in šport ali pa nimajo priložnosti spoznavanja novih strokovnih ljudi. Velik je tudi vpliv medijev, ki vidijo možnosti za lastni uspeh preko hrbtenice mladih športnikov. Zelo pomembni so odnosi, ki so med strokovnim kadrom in mladimi upi, kateri stremijo k temu, da postanejo v prihodnosti veliki športniki. Sam absolutno zagovarjam športne psihologe, ki veliko pripomorejo k temu, da se športnik/-ca hitreje znebi motečih psiholoških blokad in motenj, med katerimi je nestrpnost zagotovo ena pogostejših in najbolj nevarnih. Prav tako ima sodelovanje med psihologom in športnikom pozitiven vpliv pri pridobivanju samozavesti.
Strokovnjaki s tega področja bodo lahko še bolje ocenili in utemeljili moje besede. Zaenkrat sem zadovoljen s tem, da se je morda kdo videl v kateremkoli delu članka in se je morda kaj naučil. Predvsem to, da je nestrpnost normalen pojav, nad katerim imamo vpliv. Lahko ga s pravo tehniko obvladujemo in ga tudi omejimo. Imejmo v mislih, da se je pri vseh čustvenih spremembah, ki jih tekom življenja doživljamo, potrebno z ustreznimi ljudmi odkrito o tem pogovarjati in jih seznaniti z nastalimi spremembami. Za to pa je potrebno medsebojno zaupanje, odkritost, samokritika, samozavest, želja po odpravljanju psiholoških nestabilnih pojavov čim hitreje, najbolj pa ozaveščanje in konstantno učenje na športnem in kognitivnem področju.
V športni agenciji Proelium je zagotovo dodana vrednost ta, da je ves strokovni kader v našem TEAM-u izredno sposoben in da imamo željo predvsem pomagati mladim športnikom. Najbolj pomembno dejstvo pa je, da so strokovnjaki predvsem dobri ljudje, ki želijo vam, bodočim športnikom, pomagati tako na vaši športno-človeški kot tudi življenjsko-razvojni poti.
Članek pripravil:
Robert Stojković, profesionalni dipl. trener košarke in vodja športne akademije Proelium
