Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Slovenska košarka je letos spisala novo poglavje – mladinska ženska reprezentanca U16 je osvojila prvo medaljo v zgodovini. Selektor Robert Stojković je s svojo ekipo deklet in strokovnim štabom dokazal, da se z vrednotami, povezanostjo in neomajno vero v skupni cilj lahko premaga še tako velike ovire. Čeprav se srebrna medalja sveti kot »belo zlato«, pa Stojković v ospredje postavlja nekaj drugega: rast igralk kot osebnosti in moč ekipe pred posameznikom. V iskrenem pogovoru razkrije, zakaj je bilo to poletje zanj ena najlepših in najtežjih izkušenj v karieri ter kako so dvomi drugih postali gorivo za največji uspeh.
Robi, najprej iskrene čestitke. Kako se počutiš po takšni prespani noči?
“Hvala za čestitke. Počutje je zares odlično. Ne samo zaradi osvojene kolajne, ampak zaradi načina, kako smo skupaj kot ekipa prišli do tega neverjetnega uspeha.”
Se pravzaprav zavedaš, kaj vam je uspelo? Prva medalja U16 v zgodovini za dekleta?
“Če sem popolnoma iskren, se prav nihče od nas še ne zaveda, kaj nam je uspelo. Sploh zaradi dejstva, da nismo bili favoriti za visoka mesta na prvenstvu. Naši cilji so temeljili na vrednotah, ki tem mladim košarkaricam lahko prinesejo veliko pozitivnega – tako na košarkarski kot tudi osebnostni poti. Sem vesel, da se nam je vsem povrnilo veliko več.”
Ko govorimo, si brez glasu. Verjetno ni samo izguba glasu ampak tudi utrjujenost, izčrpanost? Malce nam zaupaj kako naporno je delo.
“Zlagal bi se, če bi rekel, da utrujenosti ni. Delo v reprezentanci zahteva maksimalni vložek energije in odgovornosti. Kot selektor pa si še toliko bolj v skrbeh – saj si vedno želimo, da se vsak član ekipe počuti dobro in da svoje delo opravlja na najboljši možen način ter razvija svoje veščine na pravi način.
Res pa je, da tak rezultat prinese dodatno energijo, ki pomaga pozabiti na utrujenost ali izčrpanost. Brez tega bi bilo zagotovo veliko težje. Če smo popolnoma realni, je naše strokovno delo izredno naporno, saj se ne ukvarjamo samo s stvarmi na igrišču, ampak z veliko širšo sliko. Naše poslanstvo v mlajših kategorijah je, da dekleta rastejo kot košarkarice in kot osebnosti. Da jim nudimo maksimalno podporo ne samo takrat, ko gre vse gladko, ampak predvsem v trenutkih, ko je najtežje.
Zato sem hvaležen, da sem imel ob sebi odlično ekipo, s katero smo uspeli doseči povezanost tako na igrišču kot izven njega. Skupaj smo postali prava družina, ki je znala iti čez vse ovire in najtežje trenutke. To je tisto, kar nas je ločilo od večine drugih reprezentanc – plod odrekanja in trdega dela vseh (štaba in reprezentantk), ki so bili del letošnje zgodbe.”
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Delo v reprezentanci ni isto kot v klubu. Lahko poveš kaj več o tem?
“Zagotovo. Delo v reprezentanci je nekaj povsem drugega kot delo v klubu. V klubu je trener z igralkami vsak dan in ima več časa, da jih postopno razvija skozi sezono. V reprezentanci pa ima zelo omejen čas, zato je vse usmerjeno v to, da v nekaj tednih iz posameznic različnih klubov ustvarimo eno ekipo z reprezentančno identiteto.
Največja razlika pa je v tem, da v reprezentanci ni prostora za individualnost v smislu ‘jaz’. V ospredju je vedno ekipa. Vsaka igralka mora biti pripravljena svoje sposobnosti podrediti skupnemu cilju, ker le tako lahko premagamo največje izzive. To zahteva veliko zrelosti – da razumeš, da tvoj prispevek šteje, četudi nisi vedno v ospredju. Najti način, da si pomembna ZA ekipo.
V klubu gradiš skozi daljši proces, v reprezentanci pa je ključno hitro ustvariti kemijo, zaupanje in kulturo, kjer vsak ve, da uspeh pripada celotni ekipi, ne posamezniku. In prav ta mentaliteta nas je pripeljala do zgodovinskega rezultata.”
Po spletu je zaokrožil tvoj govor ob sprejemu na Ljubljanskem letališču. Veliko pozitivnega je bilo napisanega ob njem.
“Sam sem človek, ki vedno govori iz srca. Vse, kar sem povedal, je bilo iskreno in verjamem, da so to lahko začutili tudi vsi prisotni. Veseli me, da se širi pozitivnost, saj sem prepričan, da je tega v športu in življenju vedno premalo. Če lahko s tem navdihnemo druge, potem je to še ena zmaga naše ekipe.”
Bi lahko rekla, da se ta srebrna medalja sveti zlato? Zakaj?
“Čeprav je srebrna, se sveti kot belo zlato. Osvojiti medaljo z reprezentanco je neverjeten občutek, a še več pomeni način, kako smo do nje prišli – z vrednotami, ki smo jih gradili skozi celo poletje trdega dela in odrekanj. Najlepše pa je, da so dekleta te vrednote začutila in jih sama začela poudarjati kot nekaj ključnega. To je zame in za moj štab največja zmaga.”
Veliko je zmeraj dvomljivcev, ki dvomijo v uspeh. Verjetno jih je bilo tudi nekaj pri vas?
“Zagotovo je bilo dvomljivcev – in prav je tako. To je del športa in življenja nasploh. Sam na to gledam kot na ultimativni test karakterja in vere v svoje delo ter delo, ki ga opravljamo skupaj kot štab. V takšnih trenutkih je ključno, da verjameš v to, kar počneš, in da se z ekipo čim bolj izoliraš od zunanjih vplivov in negativne energije. Ljudje smo si različni, zato je pomembno, da se obdaš z ljudmi, ki razmišljajo podobno in vlečejo v isto smer. Takrat je vsaka ovira premagljiva – in tudi dvomi drugih postanejo nepomembni.”
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Dobili ste res ogromno čestitk. Si bil katere še posebej vesel?
“Iskreno sem bil vesel prav vsake čestitke. Ne zgolj zase, ampak predvsem zaradi igralk in celotnega štaba, ker si res vsak posameznik zasluži priznanje za dobro opravljeno delo. A hkrati je pomembno ostati na realnih tleh – to ne sme biti konec naše zgodbe. Zdaj moramo znova zavihati rokave, se motivirano pripraviti na naslednje izzive in na svetovno prvenstvo priti še boljši – tako košarkarsko kot osebnostno.”
Kaj je pravzaprav potrebno, da se sestavi takšna medalja?
“Kot mlad trener lahko povem iz svoje izkušnje – za takšen uspeh se mora poklopiti ogromno stvari, pa še takrat ni nobene garancije. Zato je ključno, da pričakovanja niso previsoka in da so cilji postavljeni realno – tako individualni kot ekipni. Sploh pri mladih športnikih je pomembno, da je zunanjih vplivov čim manj.
Najbolj bistveno je, da ekipa diha kot eno in verjame v skupno zgodbo. Kemije se ne da ustvariti na silo – pride takrat, ko so igralke pripravljene na odrekanja in ko resnično živijo za trenutke, ko oblečejo slovenski dres. Najpogostejši odgovor na vprašanje ‘Kaj si pripravljena narediti, da si del reprezentance?’ je bil ‘VSE’. Prav tu pridejo pravi testi in so v ospredju vrednote. Čez poletje se jasno vidi, kdo te vrednote res nosi v sebi in kdo je pripravljen svoje ambicije podrediti ekipi. To je temelj vsakega uspeha v timskih športih, ne samo medalje.”
Ste pred pričetkom prvenstva upali in mislili, da je medalja dosegljiva?
“Misli o medalji ali tako visokih uvrstitvah ni bilo. Bili smo osredotočeni na način, kako želimo predstavljati svojo državo in žensko košarko nasploh v Sloveniji. Za to smo bili nagrajeni na najboljši možen način in smo hvaležni, da je temu bilo tako.”
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Vas je kaj tekom prvenstva, priprav pozitivno ali negativno presenetilo?
“Noben uspeh ali napredek ne pride brez ovir, napak, porazov, padcev ali negativnih situacij. Ravno v teh situacijah najdemo prave odgovore, ki jih potrebujemo za razvoj in nadgradnjo ekipnega duha. Pozitivno me je presenetilo to, kako hitro so dekleta sprejela vrednote in jih začela živeti – to je nekaj, kar si kot trener želiš, a ne moreš nikoli pričakovati samoumevno. Negativno pa pravzaprav težko rečem. Bilo je kar nekaj nepredvidljivih situacij. Vse se zgodi z razlogom in sem na koncu vsako situacijo sprejel na ta način. Štab mi je zmeraj stal ob strani in to mi je veliko pomenilo. V kolikor vem, da smo dali vse od sebe, si nimamo nikoli kaj za očitati. Še enkrat povem: Ekipa pred posameznikom. To je pravilo in temelj naše reprezentančne identitete. Na ta način smo lahko šli čez vse ovire in smo dosegli kemijo, ki smo jo potrebovali za uspešen nastop na velikem tekmovanju.”
Kaj veliko počitka pa sedaj ne bo? Kajne? Kakšni so sedaj tvoji načrti za vnaprej?
“Nekaj počitka je seveda potrebnega, za vse nas. Ne bo ga pa prav veliko, saj se hitro začne nova sezona. Za igralke je najbolj pomembno, da se tako fizično kot mentalno spočijejo. Trenerji pa bomo tudi dobili nekaj časa, da resetiramo misli. Iskreno se veselim dela v klubu in prihajajoče sezone. Imamo res dobre medsebojne odnose in odlične pogoje za delo. Zato je ta preklop zame veliko lažji. Načrtov je kar veliko, ampak se bom tega lotil postopoma.”
Bi rad za na konec kaj dodal?
“Za konec bi se rad zahvaliil vsem, ki so nas na karkšenkoli način podpirali skozi celotno poletje. Res sem hvaležen Košarkarski zvezi Slovenije za pogoje, s katerimi so nam omogočili, da smo lahko svoje delo opravljali kakovostno. Zahvalil bi se seveda staršem ter navijačem. Še posebej bi se rad zahvalil klubskim trenerjem za njihovo trdo delo skozi sezono, saj tudi brez njih ta dekleta ne bi bila pripravljena na vsa odrekanja. Ob tem bi poudaril delo trenerskega kadra na regijskih selekcioniranjih in Slovenia Ball-a, ki so s to generacijo imeli prvi stik pri ŽU14 ter so jim že takrat poudarjali pomembnost sodelovanja v timu, pripadnosti in ekipnega duha. Vsak košček mozaika je pomemben in selektorji ne smemo nikoli pozabiti na prispevek vsakega trenerja, ki sodeluje v reprezentančnih programih v mlajših selekcijah. Hvala vsem. Skupaj zmoremo več!”
“Naša največja moč je to, kar nosimo v sebi – vrednote, ki nas vodijo in ekipa, ki diha kot eno.”
Seznam igralk, ki so predstavljale reprezentanco Slovenije do 16 let na Evropskem prvenstvu v Romuniji (Pitesti):
Hana Jerković , Julija Bukovec, Ines Fritz, Anais Gobec, Ota Požin, Tija Kisovec, Marina Josipović, Ema Kržišnik, Ema Lorbek, Varja Bernot, Veronika Ferjančič, Zala Mali (C)
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Slovenska košarka je letos spisala novo poglavje – mladinska ženska reprezentanca U16 je osvojila prvo medaljo v zgodovini. Selektor Robert Stojković je s svojo ekipo deklet in strokovnim štabom dokazal, da se z vrednotami, povezanostjo in neomajno vero v skupni cilj lahko premaga še tako velike ovire. Čeprav se srebrna medalja sveti kot »belo zlato«, pa Stojković v ospredje postavlja nekaj drugega: rast igralk kot osebnosti in moč ekipe pred posameznikom. V iskrenem pogovoru razkrije, zakaj je bilo to poletje zanj ena najlepših in najtežjih izkušenj v karieri ter kako so dvomi drugih postali gorivo za največji uspeh.
Robi, najprej iskrene čestitke. Kako se počutiš po takšni prespani noči?
“Hvala za čestitke. Počutje je zares odlično. Ne samo zaradi osvojene kolajne, ampak zaradi načina, kako smo skupaj kot ekipa prišli do tega neverjetnega uspeha.”
Se pravzaprav zavedaš, kaj vam je uspelo? Prva medalja U16 v zgodovini za dekleta?
“Če sem popolnoma iskren, se prav nihče od nas še ne zaveda, kaj nam je uspelo. Sploh zaradi dejstva, da nismo bili favoriti za visoka mesta na prvenstvu. Naši cilji so temeljili na vrednotah, ki tem mladim košarkaricam lahko prinesejo veliko pozitivnega – tako na košarkarski kot tudi osebnostni poti. Sem vesel, da se nam je vsem povrnilo veliko več.”
Ko govorimo, si brez glasu. Verjetno ni samo izguba glasu ampak tudi utrjujenost, izčrpanost? Malce nam zaupaj kako naporno je delo.
“Zlagal bi se, če bi rekel, da utrujenosti ni. Delo v reprezentanci zahteva maksimalni vložek energije in odgovornosti. Kot selektor pa si še toliko bolj v skrbeh – saj si vedno želimo, da se vsak član ekipe počuti dobro in da svoje delo opravlja na najboljši možen način ter razvija svoje veščine na pravi način.
Res pa je, da tak rezultat prinese dodatno energijo, ki pomaga pozabiti na utrujenost ali izčrpanost. Brez tega bi bilo zagotovo veliko težje. Če smo popolnoma realni, je naše strokovno delo izredno naporno, saj se ne ukvarjamo samo s stvarmi na igrišču, ampak z veliko širšo sliko. Naše poslanstvo v mlajših kategorijah je, da dekleta rastejo kot košarkarice in kot osebnosti. Da jim nudimo maksimalno podporo ne samo takrat, ko gre vse gladko, ampak predvsem v trenutkih, ko je najtežje.
Zato sem hvaležen, da sem imel ob sebi odlično ekipo, s katero smo uspeli doseči povezanost tako na igrišču kot izven njega. Skupaj smo postali prava družina, ki je znala iti čez vse ovire in najtežje trenutke. To je tisto, kar nas je ločilo od večine drugih reprezentanc – plod odrekanja in trdega dela vseh (štaba in reprezentantk), ki so bili del letošnje zgodbe.”
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Delo v reprezentanci ni isto kot v klubu. Lahko poveš kaj več o tem?
“Zagotovo. Delo v reprezentanci je nekaj povsem drugega kot delo v klubu. V klubu je trener z igralkami vsak dan in ima več časa, da jih postopno razvija skozi sezono. V reprezentanci pa ima zelo omejen čas, zato je vse usmerjeno v to, da v nekaj tednih iz posameznic različnih klubov ustvarimo eno ekipo z reprezentančno identiteto.
Največja razlika pa je v tem, da v reprezentanci ni prostora za individualnost v smislu ‘jaz’. V ospredju je vedno ekipa. Vsaka igralka mora biti pripravljena svoje sposobnosti podrediti skupnemu cilju, ker le tako lahko premagamo največje izzive. To zahteva veliko zrelosti – da razumeš, da tvoj prispevek šteje, četudi nisi vedno v ospredju. Najti način, da si pomembna ZA ekipo.
V klubu gradiš skozi daljši proces, v reprezentanci pa je ključno hitro ustvariti kemijo, zaupanje in kulturo, kjer vsak ve, da uspeh pripada celotni ekipi, ne posamezniku. In prav ta mentaliteta nas je pripeljala do zgodovinskega rezultata.”
Po spletu je zaokrožil tvoj govor ob sprejemu na Ljubljanskem letališču. Veliko pozitivnega je bilo napisanega ob njem.
“Sam sem človek, ki vedno govori iz srca. Vse, kar sem povedal, je bilo iskreno in verjamem, da so to lahko začutili tudi vsi prisotni. Veseli me, da se širi pozitivnost, saj sem prepričan, da je tega v športu in življenju vedno premalo. Če lahko s tem navdihnemo druge, potem je to še ena zmaga naše ekipe.”
Bi lahko rekla, da se ta srebrna medalja sveti zlato? Zakaj?
“Čeprav je srebrna, se sveti kot belo zlato. Osvojiti medaljo z reprezentanco je neverjeten občutek, a še več pomeni način, kako smo do nje prišli – z vrednotami, ki smo jih gradili skozi celo poletje trdega dela in odrekanj. Najlepše pa je, da so dekleta te vrednote začutila in jih sama začela poudarjati kot nekaj ključnega. To je zame in za moj štab največja zmaga.”
Veliko je zmeraj dvomljivcev, ki dvomijo v uspeh. Verjetno jih je bilo tudi nekaj pri vas?
“Zagotovo je bilo dvomljivcev – in prav je tako. To je del športa in življenja nasploh. Sam na to gledam kot na ultimativni test karakterja in vere v svoje delo ter delo, ki ga opravljamo skupaj kot štab. V takšnih trenutkih je ključno, da verjameš v to, kar počneš, in da se z ekipo čim bolj izoliraš od zunanjih vplivov in negativne energije. Ljudje smo si različni, zato je pomembno, da se obdaš z ljudmi, ki razmišljajo podobno in vlečejo v isto smer. Takrat je vsaka ovira premagljiva – in tudi dvomi drugih postanejo nepomembni.”
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Dobili ste res ogromno čestitk. Si bil katere še posebej vesel?
“Iskreno sem bil vesel prav vsake čestitke. Ne zgolj zase, ampak predvsem zaradi igralk in celotnega štaba, ker si res vsak posameznik zasluži priznanje za dobro opravljeno delo. A hkrati je pomembno ostati na realnih tleh – to ne sme biti konec naše zgodbe. Zdaj moramo znova zavihati rokave, se motivirano pripraviti na naslednje izzive in na svetovno prvenstvo priti še boljši – tako košarkarsko kot osebnostno.”
Kaj je pravzaprav potrebno, da se sestavi takšna medalja?
“Kot mlad trener lahko povem iz svoje izkušnje – za takšen uspeh se mora poklopiti ogromno stvari, pa še takrat ni nobene garancije. Zato je ključno, da pričakovanja niso previsoka in da so cilji postavljeni realno – tako individualni kot ekipni. Sploh pri mladih športnikih je pomembno, da je zunanjih vplivov čim manj.
Najbolj bistveno je, da ekipa diha kot eno in verjame v skupno zgodbo. Kemije se ne da ustvariti na silo – pride takrat, ko so igralke pripravljene na odrekanja in ko resnično živijo za trenutke, ko oblečejo slovenski dres. Najpogostejši odgovor na vprašanje ‘Kaj si pripravljena narediti, da si del reprezentance?’ je bil ‘VSE’. Prav tu pridejo pravi testi in so v ospredju vrednote. Čez poletje se jasno vidi, kdo te vrednote res nosi v sebi in kdo je pripravljen svoje ambicije podrediti ekipi. To je temelj vsakega uspeha v timskih športih, ne samo medalje.”
Ste pred pričetkom prvenstva upali in mislili, da je medalja dosegljiva?
“Misli o medalji ali tako visokih uvrstitvah ni bilo. Bili smo osredotočeni na način, kako želimo predstavljati svojo državo in žensko košarko nasploh v Sloveniji. Za to smo bili nagrajeni na najboljši možen način in smo hvaležni, da je temu bilo tako.”
Foto: Robert Stojković osebni arhiv
Vas je kaj tekom prvenstva, priprav pozitivno ali negativno presenetilo?
“Noben uspeh ali napredek ne pride brez ovir, napak, porazov, padcev ali negativnih situacij. Ravno v teh situacijah najdemo prave odgovore, ki jih potrebujemo za razvoj in nadgradnjo ekipnega duha. Pozitivno me je presenetilo to, kako hitro so dekleta sprejela vrednote in jih začela živeti – to je nekaj, kar si kot trener želiš, a ne moreš nikoli pričakovati samoumevno. Negativno pa pravzaprav težko rečem. Bilo je kar nekaj nepredvidljivih situacij. Vse se zgodi z razlogom in sem na koncu vsako situacijo sprejel na ta način. Štab mi je zmeraj stal ob strani in to mi je veliko pomenilo. V kolikor vem, da smo dali vse od sebe, si nimamo nikoli kaj za očitati. Še enkrat povem: Ekipa pred posameznikom. To je pravilo in temelj naše reprezentančne identitete. Na ta način smo lahko šli čez vse ovire in smo dosegli kemijo, ki smo jo potrebovali za uspešen nastop na velikem tekmovanju.”
Kaj veliko počitka pa sedaj ne bo? Kajne? Kakšni so sedaj tvoji načrti za vnaprej?
“Nekaj počitka je seveda potrebnega, za vse nas. Ne bo ga pa prav veliko, saj se hitro začne nova sezona. Za igralke je najbolj pomembno, da se tako fizično kot mentalno spočijejo. Trenerji pa bomo tudi dobili nekaj časa, da resetiramo misli. Iskreno se veselim dela v klubu in prihajajoče sezone. Imamo res dobre medsebojne odnose in odlične pogoje za delo. Zato je ta preklop zame veliko lažji. Načrtov je kar veliko, ampak se bom tega lotil postopoma.”
Bi rad za na konec kaj dodal?
“Za konec bi se rad zahvaliil vsem, ki so nas na karkšenkoli način podpirali skozi celotno poletje. Res sem hvaležen Košarkarski zvezi Slovenije za pogoje, s katerimi so nam omogočili, da smo lahko svoje delo opravljali kakovostno. Zahvalil bi se seveda staršem ter navijačem. Še posebej bi se rad zahvalil klubskim trenerjem za njihovo trdo delo skozi sezono, saj tudi brez njih ta dekleta ne bi bila pripravljena na vsa odrekanja. Ob tem bi poudaril delo trenerskega kadra na regijskih selekcioniranjih in Slovenia Ball-a, ki so s to generacijo imeli prvi stik pri ŽU14 ter so jim že takrat poudarjali pomembnost sodelovanja v timu, pripadnosti in ekipnega duha. Vsak košček mozaika je pomemben in selektorji ne smemo nikoli pozabiti na prispevek vsakega trenerja, ki sodeluje v reprezentančnih programih v mlajših selekcijah. Hvala vsem. Skupaj zmoremo več!”
“Naša največja moč je to, kar nosimo v sebi – vrednote, ki nas vodijo in ekipa, ki diha kot eno.”
Seznam igralk, ki so predstavljale reprezentanco Slovenije do 16 let na Evropskem prvenstvu v Romuniji (Pitesti):
Hana Jerković , Julija Bukovec, Ines Fritz, Anais Gobec, Ota Požin, Tija Kisovec, Marina Josipović, Ema Kržišnik, Ema Lorbek, Varja Bernot, Veronika Ferjančič, Zala Mali (C)
