Slovenska nogometna reprezentantka Adrijana Mori je ponovno utrpela poškodbo križnih vezi. Tokrat kaže na še daljši čas okrevanja in mlada Korošica le stežka vidi luč na koncu tunela. Stopila je pred mikrofon in predstavila svoje poglede, mnenja in občutke ob ponovni poškodbi.
Adrijana, pogovor začenjamo z neprijetnim vprašanjem. Znova si poškodovana. Kaj se ti je zgodilo?
“Res je. Znova sem se poškodovala. Strgala sem si sprednjo križno vez v levem kolenu, kjer sem pred štirimi leti imela enako poškodbo. Lansko leto sem si na istem kolenu strgala meniskus. Zdaj bo že tretja operacija na levem kolenu.”
Na družbenih omrežjih si objavila en zapis. So še tvoja razmišljanja vedno enaka?
“Razmišljanja so še vedno enaka. Zdaj se malo boljše počutim kot par dni po poškodbi. Zapisala sem, da sem že utrujena od vseh poškodb, vseh rehabilitacij in izzivov, s katerimi se športnik mora soočiti, ko pride spet nazaj na igrišče, in vsemi psihičnimi težavami med poškodbo, saj poškodba ni sama tako težka kot psihični del. Ne veš, ali boš lahko igral na enakem nivoju kot včasih. Punce trenirajo, ti ne moreš napredovati in to je zelo psihično naporno.”
Torej te čaka operacija? Kakšne so napovedi glede poškodbe?
“Res je, čaka me operacija. Včeraj sem imela posvet z doktorjem in po vsej verjetnosti bom morala imeti dve operaciji, ker imam manjšo luknjo v sklepu in najprej mi morajo to luknjo zadelati. Ko se to zaceli, mi lahko naredijo sprednjo križno vez. Torej druga operacija bi bila po 6 mesecih. To se zelo zavleče. Po tem pogovoru z doktorjem imam vedno manjše upanje, da bom še sploh igrala na visokem nivoju.”
V preteklem času si imela veliko izzivov s poškodbami. Kako sama gledaš na to? To je namreč največja nočna mora športnikov.
“V zadnjih štirih letih sem imela ogromno izzivov, niso bile samo večje poškodbe, s katerimi sem se morala spopasti. Vmes sem imela tudi veliko manjših poškodb. Ko prihajaš nazaj od velike poškodbe, tvoje telo ni navajeno treniranja na tako visokem nivoju in dobiš različne mišične poškodbe, ki te lahko odvrnejo od športa za dva ali tri mesece. Ni hujšega kot to, da si poškodovan in da ne moreš delati tega, kar te najbolj veseli. Postaviš si visoke cilje in potem ne moreš niti enega doseči. Res je težko. Ko se športnik poškoduje, je tako, kot da mu nekdo ukrade njegovo identiteto, saj to počne vse svoje življenje in vse vlaga v to. Potem se vse poruši. Tako se jaz počutim. Ko gledam na prihodnost, je težko. Moram najti nekaj drugega, kar me še veseli, da se zamotim.”
Kako si sicer zadovoljna s svojimi nastopi in z zadnjo sezono?
“Zadnja sezona ni bila najboljša za klub in zame. Zaradi poškodbe meniskusa nisem odigrala prvih par tekem, nato je bila velika konkurenca v ekipi in sem se morala boriti za vsako minuto. Tudi, če sem bila fit, nisem igrala, da bi lahko prišla nazaj tja, kjer sem bila, da bi dobila minute in samozavest. Tukaj sem se morala res boriti, da sem sploh igrala. Hkrati so bili še drugi pritiski, športnik jih ima veliko, tudi od trenerjev in ni bilo lahko. Ampak sem vesela, da sem lahko odigrala tistih par tekem. Zadovoljna sem z nastopom, ampak vedno bi bilo lahko boljše. Včasih sem malo preveč samokritična. Lahko rečem, da sem po vseh teh poškodbah, ki sem jih imela prej, spet začela uživati v nogometu. Ko smo začeli priprave, sem res uživala, bila vesela, da sem zdrava, da lahko delam to, kar me veseli. V ekipi smo se zelo povezale. Zdaj se je zgodila ta poškodba in je vse padlo v vodo. Lansko sezono smo z ekipo padle v drugo ligo in sem se odločila ostati v klubu, da bi nabrala minute in da napredujem, da pridobim vse minute za nazaj. Zato sem se odločila ostati.”
Vrnila si se nazaj v reprezentanco. Si jo pogrešala?
“V bistvu sem se že februarja vrnila nazaj v reprezentanco. Takrat smo imele priprave v Turčiji, kjer smo tudi osvojile turnir, takrat sem tudi dala odločilni gol na tekmi. Lahko sem ponosna na to. Seveda je reprezentanca nekaj čudovitega, ker smo s puncami skupaj, govoriš lahko svoj jezik na igrišču in izven. S puncami se poznamo že dolgo časa in vedno je lepom ko smo z reprezentanco.”
Z reprezentanco se izredno zabavate v času reprezentance, kot vidimo na družbenih omrežjih. Imaš svojo najljubšo soigralko?
“Nikoli nam ni dolgčas. Na pripravah imamo par igralk, ki skrbijo, da vzdušje nikoli ne pade, da je vedno pozitivno. Vse punce so super. Vsako imam zelo rada, nobena ni zahrbtna in z vsako se zelo dobro razumem. Lahko pa izpostavim Saro Agrež. Z njo sva že zelo dolgo prijateljici, vedno mi stoji ob strani, tudi igrali sva skupaj v Turbinah, tudi prej v Šiški sva skupaj trenirali. Ohranjava kontakt in vedno je pripravljena narediti vse zame.”
Na temo reprezentance je bilo v zadnjem času veliko povedanega. Že vidite luč na koncu tunela?
“Borimo se za svoje pravice, za normalne pogoje. Septembra je spet reprezentančna akcija. Zaenkrat zveza še ni ukrepala oziroma ni sprememb. Me vemo, da bomo dosegle tisto, za kar smo prosile. Ne vem, kako bo do tega prišlo, a verjamemo, da se bodo zadeve uredile.”
Se boš sedaj v času rehabilitacije posvetila še kakšnim drugim stvarem?
“Sem že razmišljala o teh stvareh. Ko si poškodovan, moraš imeti še neko drugo zadevo, s katero se ukvarjaš, drugače toneš v negativnih mislih. Jaz sem se odločila, da bom več objavljala na družbena omrežja glede moje poškodbe, mojih izkušenj, s čim sem se ubadala, kako rehabilitiram poškodbo, kaj bi svetovala mlajšim generacijam. Odločila sem se, da bom na Instagramu in TikToku več objavljala. Drugače pa je vsekakor plan, da najdem neko drugo veselje in da imam še nek rezervni plan, če se odločim, da po rehabilitaciji ne bom naprej igrala, da imam še drug prihodek.”
Naša celotna ekipa močno verjame v Adrijano. Adrijana, imaš to!
Slovenska nogometna reprezentantka Adrijana Mori je ponovno utrpela poškodbo križnih vezi. Tokrat kaže na še daljši čas okrevanja in mlada Korošica le stežka vidi luč na koncu tunela. Stopila je pred mikrofon in predstavila svoje poglede, mnenja in občutke ob ponovni poškodbi.
Adrijana, pogovor začenjamo z neprijetnim vprašanjem. Znova si poškodovana. Kaj se ti je zgodilo?
“Res je. Znova sem se poškodovala. Strgala sem si sprednjo križno vez v levem kolenu, kjer sem pred štirimi leti imela enako poškodbo. Lansko leto sem si na istem kolenu strgala meniskus. Zdaj bo že tretja operacija na levem kolenu.”
Na družbenih omrežjih si objavila en zapis. So še tvoja razmišljanja vedno enaka?
“Razmišljanja so še vedno enaka. Zdaj se malo boljše počutim kot par dni po poškodbi. Zapisala sem, da sem že utrujena od vseh poškodb, vseh rehabilitacij in izzivov, s katerimi se športnik mora soočiti, ko pride spet nazaj na igrišče, in vsemi psihičnimi težavami med poškodbo, saj poškodba ni sama tako težka kot psihični del. Ne veš, ali boš lahko igral na enakem nivoju kot včasih. Punce trenirajo, ti ne moreš napredovati in to je zelo psihično naporno.”
Torej te čaka operacija? Kakšne so napovedi glede poškodbe?
“Res je, čaka me operacija. Včeraj sem imela posvet z doktorjem in po vsej verjetnosti bom morala imeti dve operaciji, ker imam manjšo luknjo v sklepu in najprej mi morajo to luknjo zadelati. Ko se to zaceli, mi lahko naredijo sprednjo križno vez. Torej druga operacija bi bila po 6 mesecih. To se zelo zavleče. Po tem pogovoru z doktorjem imam vedno manjše upanje, da bom še sploh igrala na visokem nivoju.”
V preteklem času si imela veliko izzivov s poškodbami. Kako sama gledaš na to? To je namreč največja nočna mora športnikov.
“V zadnjih štirih letih sem imela ogromno izzivov, niso bile samo večje poškodbe, s katerimi sem se morala spopasti. Vmes sem imela tudi veliko manjših poškodb. Ko prihajaš nazaj od velike poškodbe, tvoje telo ni navajeno treniranja na tako visokem nivoju in dobiš različne mišične poškodbe, ki te lahko odvrnejo od športa za dva ali tri mesece. Ni hujšega kot to, da si poškodovan in da ne moreš delati tega, kar te najbolj veseli. Postaviš si visoke cilje in potem ne moreš niti enega doseči. Res je težko. Ko se športnik poškoduje, je tako, kot da mu nekdo ukrade njegovo identiteto, saj to počne vse svoje življenje in vse vlaga v to. Potem se vse poruši. Tako se jaz počutim. Ko gledam na prihodnost, je težko. Moram najti nekaj drugega, kar me še veseli, da se zamotim.”
Kako si sicer zadovoljna s svojimi nastopi in z zadnjo sezono?
“Zadnja sezona ni bila najboljša za klub in zame. Zaradi poškodbe meniskusa nisem odigrala prvih par tekem, nato je bila velika konkurenca v ekipi in sem se morala boriti za vsako minuto. Tudi, če sem bila fit, nisem igrala, da bi lahko prišla nazaj tja, kjer sem bila, da bi dobila minute in samozavest. Tukaj sem se morala res boriti, da sem sploh igrala. Hkrati so bili še drugi pritiski, športnik jih ima veliko, tudi od trenerjev in ni bilo lahko. Ampak sem vesela, da sem lahko odigrala tistih par tekem. Zadovoljna sem z nastopom, ampak vedno bi bilo lahko boljše. Včasih sem malo preveč samokritična. Lahko rečem, da sem po vseh teh poškodbah, ki sem jih imela prej, spet začela uživati v nogometu. Ko smo začeli priprave, sem res uživala, bila vesela, da sem zdrava, da lahko delam to, kar me veseli. V ekipi smo se zelo povezale. Zdaj se je zgodila ta poškodba in je vse padlo v vodo. Lansko sezono smo z ekipo padle v drugo ligo in sem se odločila ostati v klubu, da bi nabrala minute in da napredujem, da pridobim vse minute za nazaj. Zato sem se odločila ostati.”
Vrnila si se nazaj v reprezentanco. Si jo pogrešala?
“V bistvu sem se že februarja vrnila nazaj v reprezentanco. Takrat smo imele priprave v Turčiji, kjer smo tudi osvojile turnir, takrat sem tudi dala odločilni gol na tekmi. Lahko sem ponosna na to. Seveda je reprezentanca nekaj čudovitega, ker smo s puncami skupaj, govoriš lahko svoj jezik na igrišču in izven. S puncami se poznamo že dolgo časa in vedno je lepom ko smo z reprezentanco.”
Z reprezentanco se izredno zabavate v času reprezentance, kot vidimo na družbenih omrežjih. Imaš svojo najljubšo soigralko?
“Nikoli nam ni dolgčas. Na pripravah imamo par igralk, ki skrbijo, da vzdušje nikoli ne pade, da je vedno pozitivno. Vse punce so super. Vsako imam zelo rada, nobena ni zahrbtna in z vsako se zelo dobro razumem. Lahko pa izpostavim Saro Agrež. Z njo sva že zelo dolgo prijateljici, vedno mi stoji ob strani, tudi igrali sva skupaj v Turbinah, tudi prej v Šiški sva skupaj trenirali. Ohranjava kontakt in vedno je pripravljena narediti vse zame.”
Na temo reprezentance je bilo v zadnjem času veliko povedanega. Že vidite luč na koncu tunela?
“Borimo se za svoje pravice, za normalne pogoje. Septembra je spet reprezentančna akcija. Zaenkrat zveza še ni ukrepala oziroma ni sprememb. Me vemo, da bomo dosegle tisto, za kar smo prosile. Ne vem, kako bo do tega prišlo, a verjamemo, da se bodo zadeve uredile.”
Se boš sedaj v času rehabilitacije posvetila še kakšnim drugim stvarem?
“Sem že razmišljala o teh stvareh. Ko si poškodovan, moraš imeti še neko drugo zadevo, s katero se ukvarjaš, drugače toneš v negativnih mislih. Jaz sem se odločila, da bom več objavljala na družbena omrežja glede moje poškodbe, mojih izkušenj, s čim sem se ubadala, kako rehabilitiram poškodbo, kaj bi svetovala mlajšim generacijam. Odločila sem se, da bom na Instagramu in TikToku več objavljala. Drugače pa je vsekakor plan, da najdem neko drugo veselje in da imam še nek rezervni plan, če se odločim, da po rehabilitaciji ne bom naprej igrala, da imam še drug prihodek.”
Naša celotna ekipa močno verjame v Adrijano. Adrijana, imaš to!
