Foto: Proelium
Deja Adamič je futsal igralka, katere športna pot se je razvijala z veliko strasti in predanosti. S svojimi izkušnjami iz različnih športov, vključno z atletiko, je našla pravo pot v futsalu, za izbiro katerega sta jo navdušila njen brat in oče. Kot članica nove generacije Mladih upov Športne agencije Proelium je Deja deležna dodatne podpore in usmeritve na svoji športni poti. Z veseljem je z nami delila svoje cilje, poglede in izkušnje.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“Futsal sem začela trenirati pozno, pri svojih 17 letih. Pred tem sem se nekaj let preizkušala v različnih športih, nato pa sem se devet let posvetila treningom atletike. Za izbiro futsala sta me navdušila moj oče, ki je bil dolgoletni futsal igralec, zdaj trener, ter moj brat, ki je treniral nogomet. Kot majhna punčka sem jim pobirala žoge, medtem ko so oče, dedi in brat igrali. Kadar sem se jim lahko pridružila, je bilo to zame nekaj posebnega.”
Kaj ti pomeni podpora prijateljev in družine na tvoji športni poti?
“Podpora mi pomeni ogromno. Ne predstavljam si športne poti brez podpore družine – verjamem, da bi bilo veliko težje. Prav tako je zame pomembna podpora prijateljev. Preživljati dobre in slabe trenutke na treningih in tekmah, biti z njimi, ko igram vrhunsko, ter tudi takrat, ko mi ne gre, ter čutiti, da me spodbujajo in mi zaupajo, je nekaj posebnega. Na drugi strani mi veliko pomeni tudi podpora tistih prijateljev, ki se ne ukvarjajo s športom. Vem, da velikokrat ne razumejo, zakaj se ne morem odreči treningu in iti z njimi na kavo, ampak so to sprejeli, za kar sem jim izjemno hvaležna.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Najbolj me podpira moja družina. Šport mi je bil položen v zibelko in prav oni so tisti, ki mi že 24 let stojijo ob strani pri vsaki odločitvi. Čeprav je včasih težko, da me oče kot trener podpira ob igrišču, sem mu izjemno hvaležna. Prav tako mi mama predstavlja mojega najglasnejšega navijača s tribun. Seveda so tu še brat in stari starši, ki vsak vikend zame stiskajo pesti, in res je lepo videti, ko me skupaj bodrijo s tribune. Moram pa se pohvaliti, da imam tudi izjemne prijatelje. Tako kot jaz, tudi oni vsak vikend igrajo tekmo. Jaz na igrišču, oni pa na tribuni.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Prva prelomnica je bila, ko sem po devetih letih končala svojo športno kariero na področju atletike. Drugi pa vpoklic v žensko futsal reprezentanco, kar so verjetno sanje vsakega športnika.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Šport me je naučil predvsem discipline in vztrajnosti. Potrebno je dobro organizirati čas, obroke, čas za učenje in prosti čas, da v enem dnevu storiš vse, kar si si zastavil. Na športni poti se srečuješ z različnimi ovirami, skozi katere se naučiš, da sta za uspeh v športu potrebna trdo delo in vztrajnost. Pomembno pa je tudi, da se iz vsakršnega poraza nekaj naučiš in to popraviš pri naslednjem koraku na poti do uspeha.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moji cilji za prihodnost v športu so jasno zastavljeni. V prvi vrsti želim dobro trenirati in dosegati dobre rezultate na klubski ravni ter tako ostati aktivna članica ženske futsal reprezentance. Z reprezentanco bi si želela zaigrati na enem od večjih tekmovanj, na primer na final four evropskega prvenstva. Na svoji poslovni poti pa želim ostati v športu. Po izobrazbi sem diplomirana športna trenerka, a prostora za napredek je še veliko. Želim si nadaljnjega izobraževanja in nadgrajevanja svojega znanja, da bom lahko pomagala ljudem vzljubiti šport in jih spodbudila k redni telesni aktivnosti, kar je v današnjem času, ko večina ljudi sedi, zelo pomembno za zdrav življenjski slog. Nekoč pa bi rada pomagala tudi mlajšim pri doseganju njihovih ciljev.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako te vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“Konkurenca je vsekakor potrebna, če želiš uspeti. Brez močnih nasprotnikov in visokih ciljev ne bi bilo ustrezne motivacije ter želje po napredku. Že sama vidim, da sem pri tekmah proti slabšim nasprotnikom manj motivirana in bolj raztresena, kar seveda ni prav. Močni nasprotniki pri meni povzročijo pozitivno tremo in dobro vplivajo na moje predstave.”
Kako izgledajo tvoji treningi? Opiši, kako dolgo trajajo, kako so sestavljeni, kateri del ti je najljubši in kateri najtežji.
“Dvakrat na teden z ekipo treniramo v dvorani I. gimnazije v Celju. Trening traja 1,5 ure in je sestavljen iz ogrevanja, pri katerem opravljamo vaje proti poškodbam, ter dela, s katerim dvignemo pulz in se pripravimo na glavni del. Glavni del treninga je večinoma posvečen tehniki in taktiki, na koncu pa opravljamo še nekaj ‘šuterskih’ vaj in razteznih vaj. Enkrat na teden imamo tudi skupni trening v fitnesu in manjši dvorani, ki traja približno 2 uri. Za vikend nas čaka tekma, preostale dni pa dekleta treniramo same. Najljubši del treningov mi je seveda igra z žogo, v fitnesu pa kakšne dobre vaje za moč. Najbolj dolgočasne so mi vaje proti poškodbam ter začetek ogrevanja.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Menim, da uspešno usklajujem šolske oz. službene obveznosti, treninge in prosti čas. Seveda pogosto najbolj trpi prosti čas in druženje s prijatelji, ampak uživam v športu in zame je moj prosti čas trening ter druženje s soigralkami. Zelo pomembno je poiskati dobro ravnovesje, saj je v športu pomemben tudi plan B, in ni prav, da bi zaradi tega trpela poklicna kariera.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“Psihološka priprava oz. stabilnost je včasih bolj pomembna kot fizična in taktična priprava. Pogosto odločajo malenkosti, ki jih lahko narediš sam v glavi. Žal je v športu pogosto tako, da premalo delamo na mentalni pripravi. Meni najbolj pomaga, da sem v družbi pozitivnih ljudi, ki imajo podobne cilje kot jaz in me spodbujajo na vsakem koraku. Večkrat poskušam analizirati svoje treninge, tekme in s pomočjo trenerja ter soigralk popraviti napake. Sprostim pa se s sprehodi v naravi, branjem knjig in poslušanjem glasbe.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Če mi v moji športni panogi, ki še ni tako razširjena v Sloveniji, ne bi uspelo, bi šport še vedno ostal del mojega vsakdana. Kot sem povedala pri ciljih za prihodnost, želim ljudem približati ljubezen do športa in jim pokazati, kako pomembna je telesna aktivnost v današnjem času, ko se mnogi ukvarjamo s pretiranim sedenjem. Svoje znanje bi prenesla na mlade, ki se še borijo na poti do svojih sanj.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Poleg športa imam izjemno rada delo z otroki. Navdušujeta me njihova igrivost in iskrenost, zato sem pogosto v vlogi varuške ali animatorke. V prostem času rada preživljam čas v naravi, preberem kakšno dobro knjigo ali pa se družim s prijatelji ob večerih ob družabnih igrah.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bil in zakaj?
“Za en dan bi zamenjala življenje s profesionalnim športnikom, da vidim, kako poteka njegov dan, kakšne so njegove ovire, kdo mu pomaga na poti do uspehov, kakšna je njegova prehrana, psihološki trening. Zanimivo bi bilo tudi zamenjati dan s trenerjem, saj bi rada videla, kam so usmerjene njegove misli, s kakšnimi izzivi se sooča in kakšna je njegova mentalna in taktična priprava na dan tekme. Predvidevam, da se sooča z veliko večjimi izzivi, kot si mi predstavljamo.”
Katerih je 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme?
“V moji potovalki poleg športne opreme najdeš vedno še kakšno proteinsko čokoladico, Haribo bonbone, pijačo z elektroliti, lak za lase in kremo za obraz.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“Mislim, da ima vsak športnik v svoji karieri trenutek, ko mu pade motivacija in želi odnehati, vendar so to trenutki, ki ločijo vrhunske od povprečnih. Pri meni se to zgodi, kadar pride slabša dnevna forma in slabo odigrana tekma. Tudi, če v ekipi pride do kakšnega spora, ali pa se moji prijatelji odločijo za druženje, jaz pa moram iti na trening. Jasno zastavljeni cilji, soigralke, družina in uspešni rezultati me pripeljejo do tega, da vztrajam in grem naprej.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Nimam večjih strahov, ki bi jih lahko izpostavila.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Življenje čez 10 let si predstavljam kot uspešno futsal igralko in osebno trenerko, ki ima urejene družinske in partnerske odnose, svoj dom in mogoče kakšno domačo žival.”
Imamo še nekaj vprašanj glede Mastercard Športne akademije. Glede na to, da si že kar nekaj časa z nami, kako vidiš prejšnje in sedanje generacije akademije? Bi rekla, da športniki danes razmišljajo drugače?
“Menim, da obstaja velika razlika med mojo generacijo in sedanjo. Današnji športniki so veliko bolj pogumni in zgovorni. Prav tako opažam, da so bolj sodelovalni, saj so bolj ambiciozni in željni napredka.”
Kaj ti pomeni druženje med športniki?
“Druženje med športniki je izjemno pomembno. Opažam pa, da tovrstnih druženj med različnimi športnimi panogami pogosto primanjkuje.”
Kaj bi rekla nekomu, ki danes razmišlja o tem, da bi postal član Mastercard Športne akademije? Bi mu priporočala udeležbo in zakaj?
“Absolutno bi priporočila udeležbo. Menim, da športniki s tem pridobijo nov pogled na stvari, spoznajo različne športe in ugotovijo, da šport ni le tekmovanje in zmaga.”
Foto: Proelium
Deja Adamič je futsal igralka, katere športna pot se je razvijala z veliko strasti in predanosti. S svojimi izkušnjami iz različnih športov, vključno z atletiko, je našla pravo pot v futsalu, za izbiro katerega sta jo navdušila njen brat in oče. Kot članica nove generacije Mladih upov Športne agencije Proelium je Deja deležna dodatne podpore in usmeritve na svoji športni poti. Z veseljem je z nami delila svoje cilje, poglede in izkušnje.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“Futsal sem začela trenirati pozno, pri svojih 17 letih. Pred tem sem se nekaj let preizkušala v različnih športih, nato pa sem se devet let posvetila treningom atletike. Za izbiro futsala sta me navdušila moj oče, ki je bil dolgoletni futsal igralec, zdaj trener, ter moj brat, ki je treniral nogomet. Kot majhna punčka sem jim pobirala žoge, medtem ko so oče, dedi in brat igrali. Kadar sem se jim lahko pridružila, je bilo to zame nekaj posebnega.”
Kaj ti pomeni podpora prijateljev in družine na tvoji športni poti?
“Podpora mi pomeni ogromno. Ne predstavljam si športne poti brez podpore družine – verjamem, da bi bilo veliko težje. Prav tako je zame pomembna podpora prijateljev. Preživljati dobre in slabe trenutke na treningih in tekmah, biti z njimi, ko igram vrhunsko, ter tudi takrat, ko mi ne gre, ter čutiti, da me spodbujajo in mi zaupajo, je nekaj posebnega. Na drugi strani mi veliko pomeni tudi podpora tistih prijateljev, ki se ne ukvarjajo s športom. Vem, da velikokrat ne razumejo, zakaj se ne morem odreči treningu in iti z njimi na kavo, ampak so to sprejeli, za kar sem jim izjemno hvaležna.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Najbolj me podpira moja družina. Šport mi je bil položen v zibelko in prav oni so tisti, ki mi že 24 let stojijo ob strani pri vsaki odločitvi. Čeprav je včasih težko, da me oče kot trener podpira ob igrišču, sem mu izjemno hvaležna. Prav tako mi mama predstavlja mojega najglasnejšega navijača s tribun. Seveda so tu še brat in stari starši, ki vsak vikend zame stiskajo pesti, in res je lepo videti, ko me skupaj bodrijo s tribune. Moram pa se pohvaliti, da imam tudi izjemne prijatelje. Tako kot jaz, tudi oni vsak vikend igrajo tekmo. Jaz na igrišču, oni pa na tribuni.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Prva prelomnica je bila, ko sem po devetih letih končala svojo športno kariero na področju atletike. Drugi pa vpoklic v žensko futsal reprezentanco, kar so verjetno sanje vsakega športnika.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Šport me je naučil predvsem discipline in vztrajnosti. Potrebno je dobro organizirati čas, obroke, čas za učenje in prosti čas, da v enem dnevu storiš vse, kar si si zastavil. Na športni poti se srečuješ z različnimi ovirami, skozi katere se naučiš, da sta za uspeh v športu potrebna trdo delo in vztrajnost. Pomembno pa je tudi, da se iz vsakršnega poraza nekaj naučiš in to popraviš pri naslednjem koraku na poti do uspeha.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moji cilji za prihodnost v športu so jasno zastavljeni. V prvi vrsti želim dobro trenirati in dosegati dobre rezultate na klubski ravni ter tako ostati aktivna članica ženske futsal reprezentance. Z reprezentanco bi si želela zaigrati na enem od večjih tekmovanj, na primer na final four evropskega prvenstva. Na svoji poslovni poti pa želim ostati v športu. Po izobrazbi sem diplomirana športna trenerka, a prostora za napredek je še veliko. Želim si nadaljnjega izobraževanja in nadgrajevanja svojega znanja, da bom lahko pomagala ljudem vzljubiti šport in jih spodbudila k redni telesni aktivnosti, kar je v današnjem času, ko večina ljudi sedi, zelo pomembno za zdrav življenjski slog. Nekoč pa bi rada pomagala tudi mlajšim pri doseganju njihovih ciljev.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako te vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“Konkurenca je vsekakor potrebna, če želiš uspeti. Brez močnih nasprotnikov in visokih ciljev ne bi bilo ustrezne motivacije ter želje po napredku. Že sama vidim, da sem pri tekmah proti slabšim nasprotnikom manj motivirana in bolj raztresena, kar seveda ni prav. Močni nasprotniki pri meni povzročijo pozitivno tremo in dobro vplivajo na moje predstave.”
Kako izgledajo tvoji treningi? Opiši, kako dolgo trajajo, kako so sestavljeni, kateri del ti je najljubši in kateri najtežji.
“Dvakrat na teden z ekipo treniramo v dvorani I. gimnazije v Celju. Trening traja 1,5 ure in je sestavljen iz ogrevanja, pri katerem opravljamo vaje proti poškodbam, ter dela, s katerim dvignemo pulz in se pripravimo na glavni del. Glavni del treninga je večinoma posvečen tehniki in taktiki, na koncu pa opravljamo še nekaj ‘šuterskih’ vaj in razteznih vaj. Enkrat na teden imamo tudi skupni trening v fitnesu in manjši dvorani, ki traja približno 2 uri. Za vikend nas čaka tekma, preostale dni pa dekleta treniramo same. Najljubši del treningov mi je seveda igra z žogo, v fitnesu pa kakšne dobre vaje za moč. Najbolj dolgočasne so mi vaje proti poškodbam ter začetek ogrevanja.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Menim, da uspešno usklajujem šolske oz. službene obveznosti, treninge in prosti čas. Seveda pogosto najbolj trpi prosti čas in druženje s prijatelji, ampak uživam v športu in zame je moj prosti čas trening ter druženje s soigralkami. Zelo pomembno je poiskati dobro ravnovesje, saj je v športu pomemben tudi plan B, in ni prav, da bi zaradi tega trpela poklicna kariera.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“Psihološka priprava oz. stabilnost je včasih bolj pomembna kot fizična in taktična priprava. Pogosto odločajo malenkosti, ki jih lahko narediš sam v glavi. Žal je v športu pogosto tako, da premalo delamo na mentalni pripravi. Meni najbolj pomaga, da sem v družbi pozitivnih ljudi, ki imajo podobne cilje kot jaz in me spodbujajo na vsakem koraku. Večkrat poskušam analizirati svoje treninge, tekme in s pomočjo trenerja ter soigralk popraviti napake. Sprostim pa se s sprehodi v naravi, branjem knjig in poslušanjem glasbe.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Če mi v moji športni panogi, ki še ni tako razširjena v Sloveniji, ne bi uspelo, bi šport še vedno ostal del mojega vsakdana. Kot sem povedala pri ciljih za prihodnost, želim ljudem približati ljubezen do športa in jim pokazati, kako pomembna je telesna aktivnost v današnjem času, ko se mnogi ukvarjamo s pretiranim sedenjem. Svoje znanje bi prenesla na mlade, ki se še borijo na poti do svojih sanj.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Poleg športa imam izjemno rada delo z otroki. Navdušujeta me njihova igrivost in iskrenost, zato sem pogosto v vlogi varuške ali animatorke. V prostem času rada preživljam čas v naravi, preberem kakšno dobro knjigo ali pa se družim s prijatelji ob večerih ob družabnih igrah.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bil in zakaj?
“Za en dan bi zamenjala življenje s profesionalnim športnikom, da vidim, kako poteka njegov dan, kakšne so njegove ovire, kdo mu pomaga na poti do uspehov, kakšna je njegova prehrana, psihološki trening. Zanimivo bi bilo tudi zamenjati dan s trenerjem, saj bi rada videla, kam so usmerjene njegove misli, s kakšnimi izzivi se sooča in kakšna je njegova mentalna in taktična priprava na dan tekme. Predvidevam, da se sooča z veliko večjimi izzivi, kot si mi predstavljamo.”
Katerih je 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme?
“V moji potovalki poleg športne opreme najdeš vedno še kakšno proteinsko čokoladico, Haribo bonbone, pijačo z elektroliti, lak za lase in kremo za obraz.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“Mislim, da ima vsak športnik v svoji karieri trenutek, ko mu pade motivacija in želi odnehati, vendar so to trenutki, ki ločijo vrhunske od povprečnih. Pri meni se to zgodi, kadar pride slabša dnevna forma in slabo odigrana tekma. Tudi, če v ekipi pride do kakšnega spora, ali pa se moji prijatelji odločijo za druženje, jaz pa moram iti na trening. Jasno zastavljeni cilji, soigralke, družina in uspešni rezultati me pripeljejo do tega, da vztrajam in grem naprej.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Nimam večjih strahov, ki bi jih lahko izpostavila.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Življenje čez 10 let si predstavljam kot uspešno futsal igralko in osebno trenerko, ki ima urejene družinske in partnerske odnose, svoj dom in mogoče kakšno domačo žival.”
Imamo še nekaj vprašanj glede Mastercard Športne akademije. Glede na to, da si že kar nekaj časa z nami, kako vidiš prejšnje in sedanje generacije akademije? Bi rekla, da športniki danes razmišljajo drugače?
“Menim, da obstaja velika razlika med mojo generacijo in sedanjo. Današnji športniki so veliko bolj pogumni in zgovorni. Prav tako opažam, da so bolj sodelovalni, saj so bolj ambiciozni in željni napredka.”
Kaj ti pomeni druženje med športniki?
“Druženje med športniki je izjemno pomembno. Opažam pa, da tovrstnih druženj med različnimi športnimi panogami pogosto primanjkuje.”
Kaj bi rekla nekomu, ki danes razmišlja o tem, da bi postal član Mastercard Športne akademije? Bi mu priporočala udeležbo in zakaj?
“Absolutno bi priporočila udeležbo. Menim, da športniki s tem pridobijo nov pogled na stvari, spoznajo različne športe in ugotovijo, da šport ni le tekmovanje in zmaga.”
