Foto: Proelium
Karolina Zbičajnik je obetavna atletinja, ki se je že v tretjem razredu osnovne šole odločila za šport, ki jo spremlja še danes. V pogovoru o svojih začetkih, izzivih in motivaciji Karolina razkriva, kako je šport vplival na njen osebni razvoj ter kako združuje disciplino in veselje do svojega življenja kot vrhunske športnice. V njenem srcu je jasen cilj – doseči vrh v svoji disciplini, a hkrati tudi uživati v vseh lepih trenutkih, ki jih prinaša ta pot. Kot članica Športne agencije Proelium in del skupine Mladih upov pa ima ob sebi podporo in strokovno svetovanje, ki ji pomaga na poti do njenih ambicioznih ciljev.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“Z atletiko sem se začela ukvarjati v tretjem razredu osnovne šole. Na treninge sem vedno hodila z veseljem, to je bil moj najljubši del dneva. Rada sem tekla, tekmovala in se družila. Atletika me je pritegnila, saj sem na šolskih krosih in testiranjih vedno blestela. Poleg tega smo bili v družini pogosto aktivni in včasih tudi tekli, zato ima družina prav tako pomembno vlogo pri tem, da sem se odločila ravno za atletiko.”
Kaj ti pomeni podpora prijateljev in družine na tvoji športni poti? Meniš, da je ključnega pomena?
“Družina je imela pri meni zelo pomembno vlogo, saj so me že od malega spodbujali z igrami na prostem, udeležbo v različnih športih in zapolnjenim urnikom. Že kot otrok sem kazala znake tekmovalnosti in željo po dokazovanju. Oni so mi pomagali pri razvoju in me podpirajo še danes. Prav tako je po mojem mnenju enako pomembna podpora prijateljev, saj je res dober občutek in dodatna motivacija, ko na tekmi slišiš navijanje.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Najbolj mi je v spominu ostal trenutek iz leta 2023, ko sem stala za štartnim blokom pred finalom teka na 400 m na Evropskem prvenstvu U20. Občutek veselja in rahle žalosti hkrati, ko sem v cilj pritekla kot četrta, je bil vseeno nepozaben.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Šport mi je res dal ogromno, ne znam si sploh predstavljati dneva brez njega, in bo ostal pomemben del mojega življenja tudi po karieri. Redni treningi so me naučili, kako biti dosleden, vztrajen in discipliniran. Ko nekaj dosežem, mi to da občutek dosežka in poveča samozavest. Vem, da vrhunski šport ni več samo zdrav, ampak je vseeno trening del dneva, ko se sprostim, pozabim na vse ostalo in dobim dodatno energijo še za drugi del dneva.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moji atletski cilji za prihodnost so že od malih nog visoki in tudi ostajajo taki. Cilj je, da iz svojega talenta, discipline in želje naredim največ, kar se da, tako da bom ponosna na sebe in da na tej poti ne pozabim uživati. Zaenkrat se na največjih tekmovanjih uvrščam v vrh, in definitivno je moj cilj, da mi to uspe tudi v članski kategoriji ter da bom konkurenčna najboljšim 400-metrašicam.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako nate vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“Konkurenca v atletiki je precej močna, še posebej na svetovni ravni. Norme so iz leta v leto višje. Močni nasprotniki so zame motivacija, a hkrati tudi prinašajo nekaj treme. V Sloveniji se konkurenca težko primerja s tisto na večjih tekmovanjih, zato je takrat ključno verjeti v sebe, se osredotočiti na tisto, na kar lahko vplivaš, in v danem trenutku dati vse od sebe. Večkrat se mi je zgodilo, da so imele nasprotnice zelo dobre prijavljene rezultate, nato pa so odtekle veliko slabše, zato se ne smeš preveč ukvarjati s temi prijavljenimi rezultati.”
Kako izgledajo tvoji treningi? Opiši, kako dolgo trajajo, kako so sestavljeni, kateri del ti je najljubši in kateri najtežji.
“Moji treningi so odvisni od obdobja. Ko je čas baze in pripravljalno obdobje, treniram tudi dvakrat na dan, med tekmovalnim obdobjem pa je pomembno, da sem dovolj spočita, zato se količina treningov zmanjša. Treningi ponavadi trajajo od 1,5 ure do 2 uri. Sestavljeni so tako, da imam dvakrat na teden treninge moči, ostalo pa so aerobni teki, šprinti, distance itd. Moj najljubši del treningov so vaje za moč in šprinti, najtežji del pa so laktatne distance.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Pri izbiri fakultete je veliko odtehtalo to, da bom imela dovolj časa, da se lahko posvečam svojemu športu. Usklajevanje športa in šole mi že v gimnaziji ni delalo težav, saj sem bila že od malega navajena, da je moj urnik zelo zaseden. V osnovni šoli sem hkrati obiskovala atletiko, balet ter igrala klavir v glasbeni šoli. Z dobro organizacijo se vedno najde čas za vse.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“Duševno zdravje in psihična stabilnost sta po mojem mnenju enako pomembna kot fizično zdravje. Za to poskrbim s postavljanjem realnih in sprotnih ciljev. Pazim na svoj življenjski slog, da dovolj spim, zdravo jem in imam okoli sebe ljudi, ki mi pri tem pomagajo, me razumejo, spodbujajo ter so moja psihološka podpora. Poleg tega mi pomagajo tudi pisanje dnevnika treningov, dihalne vaje in pozitivno razmišljanje. Večkrat se moram spomniti, da se moram osredotočiti na stvari, na katere imam vpliv, ter se ne obremenjujem z mnenjem drugih.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Seveda imam tudi načrt B. Po karieri bi rada postala trenerka, trenirala in pomagala mladim. Zato sem se po končani gimnaziji vpisala na fakulteto za športnega trenerja. Trenerstvo bi rada združila s kineziologijo in v prihodnosti morda odprla svoj center za športno rehabilitacijo ali fitnes.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Na moji športni poti me najbolj podpirajo moja družina, trener in prijatelji. Vedno so ob meni, ko jih potrebujem, me motivirajo in pomagajo.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Poleg športa me navdušujejo tudi glasba, umetnost in narava. Rada raziskujem nove stvari, potujem in spoznavam druge kulture. Rada preživljam čas na prostem in v naravi, saj me to pomiri in napolni z energijo.”
Imaš kakšen skriti talent ali hobi?
“Znam igrat klavir in imam občutek za ustvarjalnost. Drugi pravijo tudi, da lepo rišem.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bila in zakaj?
“Zamenjala bi ga z Sydney McLaughlin, ki je svetovna rekorderka na 400 m ovire. Z njo bi zamenjala, da bi videla, kako ona živi, trenira ter kje bi še lahko bilo prostora za napredek.”
Naštej 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme?
“Brisačka, šprintarice, elastike, valček in dve plastenki.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“Seveda so bili trenutki, ko sem razmišljala o tem, da bi prenehala s športom. To je bilo ponavadi takrat, ko sem se soočala z večjimi poškodbami, izčrpanostjo ali neuspehi, ki so mi jemali motivacijo. Takrat sem se spraševala, ali je to sploh vredno. A sem na koncu vedno prišla do spoznanja, da brez športa ne bi zdržala in da je bilo vredno, da sem začela. Vem, kaj sem si želela že od malih nog, in obljubila sem si, da bom dala vse od sebe, da mi uspe, da uresničim svoje cilje in sanje. Šport je več kot le tekmovanja in treningi; dal mi je prijatelje, najlepše trenutke in naučil me je discipline. Včasih se mi zdi, da mogoče zamujam kakšne trenutke s prijateljicami, ampak se vedno spomnim, da lahko vrhunsko treniraš samo do določenega leta, za ostalo pa bo še čas.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Ko sem bila mlajša, me je bilo strah teme, ampak samo, ko sem spala. To sem do zdaj že kar premagala, ha-ha. Drugače pa ne bi rekla, da bi imela pravi strah ali fobijo. Je pa mogoče en strah pri preskoku iz srednje šole na fakulteto in strah pred prihodnostjo – ali mi bo uspelo doseči tisto, kar si želim. Torej lahko rečem, da imam strah pred neuspehom.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Verjetno bom čez nekaj let razmišljala drugače, ampak za zdaj vem, da si želim do takrat zgraditi dobre odnose s fantom in takrat tudi razmišljati o svoji družini. Čez 10 let je moja želja, da sem finančno neodvisna in samostojna ter da lahko začnem graditi svoj dom. Atletska kariera se bo čez deset let počasi zaključila, in upam, da bom od nje odnesla čim več, da bom lahko rekla, da je bilo vredno. Si pa želim tudi, da bom s pomočjo kariere razvila svojo osebno znamko in prenesla svoje znanje na druge.”
Karolini želimo veliko uspehov na njeni nadaljnji športni poti.
Foto: Proelium
Karolina Zbičajnik je obetavna atletinja, ki se je že v tretjem razredu osnovne šole odločila za šport, ki jo spremlja še danes. V pogovoru o svojih začetkih, izzivih in motivaciji Karolina razkriva, kako je šport vplival na njen osebni razvoj ter kako združuje disciplino in veselje do svojega življenja kot vrhunske športnice. V njenem srcu je jasen cilj – doseči vrh v svoji disciplini, a hkrati tudi uživati v vseh lepih trenutkih, ki jih prinaša ta pot. Kot članica Športne agencije Proelium in del skupine Mladih upov pa ima ob sebi podporo in strokovno svetovanje, ki ji pomaga na poti do njenih ambicioznih ciljev.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“Z atletiko sem se začela ukvarjati v tretjem razredu osnovne šole. Na treninge sem vedno hodila z veseljem, to je bil moj najljubši del dneva. Rada sem tekla, tekmovala in se družila. Atletika me je pritegnila, saj sem na šolskih krosih in testiranjih vedno blestela. Poleg tega smo bili v družini pogosto aktivni in včasih tudi tekli, zato ima družina prav tako pomembno vlogo pri tem, da sem se odločila ravno za atletiko.”
Kaj ti pomeni podpora prijateljev in družine na tvoji športni poti? Meniš, da je ključnega pomena?
“Družina je imela pri meni zelo pomembno vlogo, saj so me že od malega spodbujali z igrami na prostem, udeležbo v različnih športih in zapolnjenim urnikom. Že kot otrok sem kazala znake tekmovalnosti in željo po dokazovanju. Oni so mi pomagali pri razvoju in me podpirajo še danes. Prav tako je po mojem mnenju enako pomembna podpora prijateljev, saj je res dober občutek in dodatna motivacija, ko na tekmi slišiš navijanje.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Najbolj mi je v spominu ostal trenutek iz leta 2023, ko sem stala za štartnim blokom pred finalom teka na 400 m na Evropskem prvenstvu U20. Občutek veselja in rahle žalosti hkrati, ko sem v cilj pritekla kot četrta, je bil vseeno nepozaben.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Šport mi je res dal ogromno, ne znam si sploh predstavljati dneva brez njega, in bo ostal pomemben del mojega življenja tudi po karieri. Redni treningi so me naučili, kako biti dosleden, vztrajen in discipliniran. Ko nekaj dosežem, mi to da občutek dosežka in poveča samozavest. Vem, da vrhunski šport ni več samo zdrav, ampak je vseeno trening del dneva, ko se sprostim, pozabim na vse ostalo in dobim dodatno energijo še za drugi del dneva.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moji atletski cilji za prihodnost so že od malih nog visoki in tudi ostajajo taki. Cilj je, da iz svojega talenta, discipline in želje naredim največ, kar se da, tako da bom ponosna na sebe in da na tej poti ne pozabim uživati. Zaenkrat se na največjih tekmovanjih uvrščam v vrh, in definitivno je moj cilj, da mi to uspe tudi v članski kategoriji ter da bom konkurenčna najboljšim 400-metrašicam.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako nate vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“Konkurenca v atletiki je precej močna, še posebej na svetovni ravni. Norme so iz leta v leto višje. Močni nasprotniki so zame motivacija, a hkrati tudi prinašajo nekaj treme. V Sloveniji se konkurenca težko primerja s tisto na večjih tekmovanjih, zato je takrat ključno verjeti v sebe, se osredotočiti na tisto, na kar lahko vplivaš, in v danem trenutku dati vse od sebe. Večkrat se mi je zgodilo, da so imele nasprotnice zelo dobre prijavljene rezultate, nato pa so odtekle veliko slabše, zato se ne smeš preveč ukvarjati s temi prijavljenimi rezultati.”
Kako izgledajo tvoji treningi? Opiši, kako dolgo trajajo, kako so sestavljeni, kateri del ti je najljubši in kateri najtežji.
“Moji treningi so odvisni od obdobja. Ko je čas baze in pripravljalno obdobje, treniram tudi dvakrat na dan, med tekmovalnim obdobjem pa je pomembno, da sem dovolj spočita, zato se količina treningov zmanjša. Treningi ponavadi trajajo od 1,5 ure do 2 uri. Sestavljeni so tako, da imam dvakrat na teden treninge moči, ostalo pa so aerobni teki, šprinti, distance itd. Moj najljubši del treningov so vaje za moč in šprinti, najtežji del pa so laktatne distance.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Pri izbiri fakultete je veliko odtehtalo to, da bom imela dovolj časa, da se lahko posvečam svojemu športu. Usklajevanje športa in šole mi že v gimnaziji ni delalo težav, saj sem bila že od malega navajena, da je moj urnik zelo zaseden. V osnovni šoli sem hkrati obiskovala atletiko, balet ter igrala klavir v glasbeni šoli. Z dobro organizacijo se vedno najde čas za vse.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“Duševno zdravje in psihična stabilnost sta po mojem mnenju enako pomembna kot fizično zdravje. Za to poskrbim s postavljanjem realnih in sprotnih ciljev. Pazim na svoj življenjski slog, da dovolj spim, zdravo jem in imam okoli sebe ljudi, ki mi pri tem pomagajo, me razumejo, spodbujajo ter so moja psihološka podpora. Poleg tega mi pomagajo tudi pisanje dnevnika treningov, dihalne vaje in pozitivno razmišljanje. Večkrat se moram spomniti, da se moram osredotočiti na stvari, na katere imam vpliv, ter se ne obremenjujem z mnenjem drugih.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Seveda imam tudi načrt B. Po karieri bi rada postala trenerka, trenirala in pomagala mladim. Zato sem se po končani gimnaziji vpisala na fakulteto za športnega trenerja. Trenerstvo bi rada združila s kineziologijo in v prihodnosti morda odprla svoj center za športno rehabilitacijo ali fitnes.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Na moji športni poti me najbolj podpirajo moja družina, trener in prijatelji. Vedno so ob meni, ko jih potrebujem, me motivirajo in pomagajo.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Poleg športa me navdušujejo tudi glasba, umetnost in narava. Rada raziskujem nove stvari, potujem in spoznavam druge kulture. Rada preživljam čas na prostem in v naravi, saj me to pomiri in napolni z energijo.”
Imaš kakšen skriti talent ali hobi?
“Znam igrat klavir in imam občutek za ustvarjalnost. Drugi pravijo tudi, da lepo rišem.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bila in zakaj?
“Zamenjala bi ga z Sydney McLaughlin, ki je svetovna rekorderka na 400 m ovire. Z njo bi zamenjala, da bi videla, kako ona živi, trenira ter kje bi še lahko bilo prostora za napredek.”
Naštej 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme?
“Brisačka, šprintarice, elastike, valček in dve plastenki.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“Seveda so bili trenutki, ko sem razmišljala o tem, da bi prenehala s športom. To je bilo ponavadi takrat, ko sem se soočala z večjimi poškodbami, izčrpanostjo ali neuspehi, ki so mi jemali motivacijo. Takrat sem se spraševala, ali je to sploh vredno. A sem na koncu vedno prišla do spoznanja, da brez športa ne bi zdržala in da je bilo vredno, da sem začela. Vem, kaj sem si želela že od malih nog, in obljubila sem si, da bom dala vse od sebe, da mi uspe, da uresničim svoje cilje in sanje. Šport je več kot le tekmovanja in treningi; dal mi je prijatelje, najlepše trenutke in naučil me je discipline. Včasih se mi zdi, da mogoče zamujam kakšne trenutke s prijateljicami, ampak se vedno spomnim, da lahko vrhunsko treniraš samo do določenega leta, za ostalo pa bo še čas.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Ko sem bila mlajša, me je bilo strah teme, ampak samo, ko sem spala. To sem do zdaj že kar premagala, ha-ha. Drugače pa ne bi rekla, da bi imela pravi strah ali fobijo. Je pa mogoče en strah pri preskoku iz srednje šole na fakulteto in strah pred prihodnostjo – ali mi bo uspelo doseči tisto, kar si želim. Torej lahko rečem, da imam strah pred neuspehom.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Verjetno bom čez nekaj let razmišljala drugače, ampak za zdaj vem, da si želim do takrat zgraditi dobre odnose s fantom in takrat tudi razmišljati o svoji družini. Čez 10 let je moja želja, da sem finančno neodvisna in samostojna ter da lahko začnem graditi svoj dom. Atletska kariera se bo čez deset let počasi zaključila, in upam, da bom od nje odnesla čim več, da bom lahko rekla, da je bilo vredno. Si pa želim tudi, da bom s pomočjo kariere razvila svojo osebno znamko in prenesla svoje znanje na druge.”
Karolini želimo veliko uspehov na njeni nadaljnji športni poti.
