Foto: Proelium
Lena Trantura je mlada košarkašica, ki je bila v generaciji 2021 članica Mastercard Športne akademije. Neprestano si prizadeva pridobiti nova znanja, ki so ključna za napredek vsakega športnika, in kot sama pravi: “Ne vem, kje bi bila danes brez Mastercard Športne akademije.” Njena vztrajnost in prizadevnost sta ji omogočili, da je del nove generacije Mladih upov Športne agencije Proelium. V spodnjem intervjuju lahko spoznate Leno tako kot osebo in športnico, ki je z nami med drugim delila tudi svoje mnenje o akademiji.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“S košarko sem se spoznala pri šestih letih in se nad njo navdušila zaradi očeta, ki jo je tudi sam igral v Mariboru in okolici. V otroštvu sva pogosto skupaj metala na koš, zaradi česar sem se v prvem razredu vpisala v Košarkaško šolo Sani Bečirović. Tukaj se je začela moja košarkaška zgodba, od takrat pa se je vse samo še stopnjevalo. Vedno sem z nestrpnostjo pričakovala naslednji košarkaški trening.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Najbolj me podpirajo moji starši, ki me peljejo na vsak trening in tekmo, dodatne stroške jim povzroča tudi nakup športne opreme. Prav tako se vedno prilagajajo mojemu urniku prehrane in aktivnosti, saj se zavedajo, da mi košarka predstavlja vse. Zato me tudi dodatno ne obremenjujejo glede šole, dokler je tudi tam vse v redu. Omeniti moram tudi Športno agencijo Proelium, saj vedno dobim odgovore na moja postavljena vprašanja in glede na to, da sem del Mladih upov, sem deležna še dodatne podpore. Največ pomoči mi nudijo na področju družbenih omrežij in sponzorstev. Ne smem pa pozabiti na svoje soigralke in trenerja Robija, ki si vedno vzame čas zame, ko ga potrebujem. Tudi, če moja vprašanja niso vezana na košarko, mi je pripravljen pomagati, saj sam zagovarja, da je dobra osebnost še večjega pomena.”
Meniš, da je podpora v športu ključnega pomena?
“Podpora v športu ima velik pomen, saj ima vsak športnik tudi padce in trenutke, ob katerih potrebuje dodatno energijo in spodbudo. Veliko športnikov pa je uspelo tudi brez kakršnekoli podpore, in verjamem, da je njihova pot veliko težja. Zato podpore, ki sem je deležna, ne jemljem za samoumevno.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Prelomnica je bilo obdobje koronavirusa, ko sem se dokončno odločila, da je košarka tisto, s čimer se želim ukvarjati. Ko so se omejitve stopnjevale, sem podnevi metala na koš, zvečer delala vaje za moč, pogledala veliko košarkaških vsebin in spremljala NBA tekme. Ob povratku iz karantene je bil moj napredek tako zelo opazen – na tekmah sem bila bolj učinkovita in iz tekme v tekmo boljša. Od takrat dalje me ni več zanimalo nič drugega kot košarka in moj napredek.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Verjamem, da me je pozitivno oblikoval, ampak ker me spremlja že celo moje življenje, ne morem izpostaviti opazne spremembe. Šport na sploh daje ogromno vrednot, kot so disciplina, organiziranost, fleksibilnost in natančnost – čeprav je odvisno tudi od vsake osebe, koliko je športu predana in koliko dovoli, da šport vpliva na njeno življenje. Zelo sem vesela pozitivnega učinka, ki ga ima šport name.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moj največji cilj je, da bi enkrat igrala na najvišji evropski ravni košarke (Evroliga / Eurocup), zraven tega bi rada bila članica ženske članske reprezentance. Do tega me bo seveda pripeljalo več manjših ciljev. Letošnji cilj, ki ga imam, pa je zastopati žensko reprezentanco na Evropskem prvenstvu U18. Življenjski cilj pa je, da bi se me ljudje zapomnili po moji osebnosti, da sem dobra oseba, ki je vedno pripravljena pomagati. Prav tako bi rada bila vzor mlajšim generacijam, ki večino dneva presedijo za računalniki, saj menim, da lahko vsak najde dejavnost, ki ga bo veselila in izpolnjevala, pa naj bo to šport, glasba ali kaj drugega.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako nate vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“Menim, da konkurenca s starostjo pada, saj se številne košarkarice raje usmerijo v študij in kariero, kot pa v šport. Po drugi strani pa ostaja močna borba med tistimi, ki vztrajamo. Name konkurenca vpliva pozitivno, saj bolje igram proti močnejšim in težjim nasprotnikom, ker se želim dokazati. Edino tremo, ki jo imam, si povzročim sama, ker so moja pričakovanja zelo visoka. Nekoč sem se tekem z močnimi nasprotniki bala, danes to spreobrnem v motivacijo.”
Ali si mnenja, da je prijateljstvo v športu pomembno?
“Je pomembno, vendar moramo ločiti med prijateljstvom na igrišču in izven igrišča. Včasih sem preveč cenila prijateljstvo na igrišču in nisem šla tako na polno, kot bi lahko šla. Zdaj pa sem se v tem tudi izboljšala in ne pustim, da bi mi soigralka dala koš samo zato, ker je prijateljica. Izven terena pa se poskušam z vsemi razumeti, ker nikoli ne veš, kje boš te ljudi potreboval.”
Kako izgledajo tvoji treningi košarke? Kateri del je tvoj najljubši in kateri del ti je najtežji?
“Treningi se razlikujejo glede na dan. Približno trikrat ali štirikrat imam dopoldanske treninge, ki so odvisni od obveznosti v šoli – tam največkrat treniram mete na koš. V obdobju z manj tekmami dajemo poudarek tudi na kontroli žoge, napadanju koša, natančnosti podaj itd. Popoldanski treningi so trikrat na teden samo košarkaški, kjer je poudarek na tehniki, dvakrat pa so kombinirani (fitnes + igrišče). Taktični del je moj najljubši, ogrevanje pa mi je najmanj všeč.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Največ svojega časa namenim športu, moj urnik je zaradi tega precej zaseden. Veliko časa sicer v šoli manjkam, ker grem v šolo ali pred ali po treningu, vendar sem hvaležna, da se šola prilagaja mojim obveznostim in se za pridobitev določenih ocen dogovarjam naknadno. Menim, da je pomembno, da se vseeno najde ravnotežje tudi za druge dejavnosti, saj prevelika količina treningov prav tako lahko negativno vpliva na telo in počutje. Sama še občasno to ravnotežje iščem, saj kljub temu, da imam visoke cilje, sem še tudi najstnica, ki pa tu in tam tudi rabi čas za sprostitev in zabavo.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“Velik poudarek dajem spanju, spim minimalno osem ur na noč, v primeru tekme pa dodam še popoldanski spanec, ki traja od 45 minut do 1 ure. Zaradi večjega tveganja za poškodbe v primeru slabega spanca dajem velik poudarek na to. Tudi ponoči se izogibam polnjenju mobitela v isti sobi, kot spim, zaradi sevanja in posledično nekvalitetnega spanca. Za psihično stabilnost skrbim tudi z rednimi obiski pri moji športni psihologinji, s katero sodelujem približno dve leti. Posvečam se tudi tehnikam dihanja, sprostitvenim vajam in ne zanemarjam druženja s prijatelji, ki mi dajo dodatno energijo.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Po prvem načrtu bi rada izkusila igranje košarke v tujini in šolanje nadaljevala tam. Plan B pa je vpis na Pedagoško fakulteto v smeri športnega treniranja, kjer bi kasneje lahko delala kot trenerka mlajših kategorij. Zelo me navdušuje fitnes, kjer si želim opraviti potrebne izpite za pridobitev licence osebne trenerke. V kolikor ne bi bila športnica, bi si želela početi nekaj, kar je povezano s športom, npr. športni management, mi je pa zanimivo tudi delo policistke. Delo v pisarni ali delo, ki je preveč monotono ali enolično, definitivno ni zame.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Zanima me delo kineziologa, osebne trenerke ali košarkarskega trenerja mlajših kategorij. Prav tako ne bi izključila dela na področju športne klinične prehrane. Trenutno pa me navdušuje tudi potovanje in raziskovanje sveta.”
Imaš kakšen skriti talent ali hobi, ki ga ljudje ne poznajo?
“Vse se po večini vrti okoli košarke in šole, zato je tudi moj talent povezan s košarko, saj mi dobro gre vrtenje žoge na prstu, vseeno pa sem za to veliko vadila in porabila veliko časa, da sem se to naučila. Poleti mi je zabavno supanje, veslanje, če najdem nasprotnika, pa tudi badminton in tenis.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bil in zakaj?
“Če moram izbrati, bi to bil Victor Wembanyama, kljub temu, da se sliši malenkost smešno. Vseeno pa vemo, kakšno zgradbo telesa ima, in me zanima, kako izgleda igranje košarke ob tej višini, če imaš zraven še sposobnosti dobrega meta. Z njim bi zamenjala takrat, ko je na sporedu tekma proti Golden State Warriors. Zanima me tudi, kako točno poteka njegov dan, kdaj se zbuja, katerim elementom daje največ poudarka (spanje, prehrana, treningi, psihična pripravljenost), zanima me, kako so sestavljeni njegovi obroki, in ali mu veliko dodatnega stresa povzročajo sponzorji in ostale obveznosti.”
Katerih je 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme?
“Denarnico, telefon, isotonične napitke, NutrisPoint energijske ploščice ter zvočnik, ki celo ekipo napolni z energijo pred tekmami. Zraven nosim tudi dodatne elastike in valjček za telo.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“V šestem razredu me je prešinila ta misel, ker takrat nisem napredovala in nisem videla smisla. Od takrat dalje pa nimam nobenega dvoma. Še vedno se soočam z obdobji, ko moram sebe motivirati, ker mi košarka toliko pomeni, da enostavno ne prenesem neuspeha. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj se veliko športnikov neha resno ukvarjati s svojim športom. To so izzivi, ki jih moram premagati in vem, da me izoblikujejo v boljšo in močnejšo osebo. Z vsakim neuspešnim trenutkom se nekaj naučim in sem boljše pripravljena na novo situacijo.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Edini strah, ki ga imam, je strah pred neuspehom. Ves svoj trud dajem v košarko in včasih, ko ne opazim napredka, me to zbija navzdol.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Čez 10 let se vidim kot uspešno športnico, ki igra na najvišjem nivoju evropske ženske košarke, da bom zgled drugim ter bom imela izoblikovano svojo športno znamko pod nekim podjetjem. Sodelovala bom pri raznih fundacijah in pomagala drugim. Do takrat bom tudi dokončala enega izmed faksov, ki me zanima (nutricionistka/športna trenerka/kineziologinja). O družini in otrocih ne razmišljam in bom o tem sproti videla, kam me bo življenje poneslo. Zelo pomembno pa mi je, da bom čez 10 let zadovoljila sebe in vse, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo.”
Imamo še nekaj vprašanj glede Mastercard Športne akademije. Glede na to, da si že kar nekaj časa z nami, kako vidiš prejšnje in sedanje generacije akademije? Bi rekla, da športniki kako drugače razmišljajo?
“Če primerjam mojo in sedanjo generacijo, bi rekla, da so športniki sedaj veliko bolj drzni, če se lahko tako izrazim, na področju družbenih omrežij. Pri moji generaciji še to ni bilo tako razvito, nismo se upali toliko izpostavljati. Prav tako se je razvila tudi Mastercard Športna akademija, saj so predavanja drugačna, vse je postalo večje.”
Kakšne imaš izkušnje z Mojim prvim poslom?
“Mislim, da sem bila stara 13 let, ko sem se seznanila z Mojim prvim poslom in me je zelo navdušila naloga Go4Goal, kar je opazil tudi direktor, zaradi česar sem dobila veliko motivacije in zagona, da sem lahko predstavljala tudi druga podjetja. Zdi se mi, da z vsakim predstavljanjem dobiš nove izkušnje in veš, kaj je določenemu podjetju bolj všeč ter na kakšen način lahko izboljšaš svoje predstavitve.”
Kaj je tvoj nasvet mlajšim športnikom, ki razmišljajo o vključitvi v Mastercard Športno akademijo, vendar imajo mogoče malo strahu? Kaj bi bilo tvoje sporočilo njim?
“Da, če hočeš izkoristiti svoj maksimalen potencial, se moraš včlaniti v Akademijo. Kasneje pa je vse odvisno od tebe – koliko boš sam vložil, toliko boš dobil nazaj. Če ne boš uporabil informacij iz predavanj, potem ti ne bo koristilo. Ampak si dejansko ne znam predstavljati, kje bi bila brez akademije, ker sem pridobila res ogromno znanja. Je pa res, da sem za pridobljeno znanje tudi dobro izkoristila in trdo delala, da sem tu, kjer sem.”
Kaj bi svetovala tri leta mlajši Leni?
“Da bi bila bolj pogumna in da bi več govorila (smeh).”
Foto: Proelium
Lena Trantura je mlada košarkašica, ki je bila v generaciji 2021 članica Mastercard Športne akademije. Neprestano si prizadeva pridobiti nova znanja, ki so ključna za napredek vsakega športnika, in kot sama pravi: “Ne vem, kje bi bila danes brez Mastercard Športne akademije.” Njena vztrajnost in prizadevnost sta ji omogočili, da je del nove generacije Mladih upov Športne agencije Proelium. V spodnjem intervjuju lahko spoznate Leno tako kot osebo in športnico, ki je z nami med drugim delila tudi svoje mnenje o akademiji.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“S košarko sem se spoznala pri šestih letih in se nad njo navdušila zaradi očeta, ki jo je tudi sam igral v Mariboru in okolici. V otroštvu sva pogosto skupaj metala na koš, zaradi česar sem se v prvem razredu vpisala v Košarkaško šolo Sani Bečirović. Tukaj se je začela moja košarkaška zgodba, od takrat pa se je vse samo še stopnjevalo. Vedno sem z nestrpnostjo pričakovala naslednji košarkaški trening.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Najbolj me podpirajo moji starši, ki me peljejo na vsak trening in tekmo, dodatne stroške jim povzroča tudi nakup športne opreme. Prav tako se vedno prilagajajo mojemu urniku prehrane in aktivnosti, saj se zavedajo, da mi košarka predstavlja vse. Zato me tudi dodatno ne obremenjujejo glede šole, dokler je tudi tam vse v redu. Omeniti moram tudi Športno agencijo Proelium, saj vedno dobim odgovore na moja postavljena vprašanja in glede na to, da sem del Mladih upov, sem deležna še dodatne podpore. Največ pomoči mi nudijo na področju družbenih omrežij in sponzorstev. Ne smem pa pozabiti na svoje soigralke in trenerja Robija, ki si vedno vzame čas zame, ko ga potrebujem. Tudi, če moja vprašanja niso vezana na košarko, mi je pripravljen pomagati, saj sam zagovarja, da je dobra osebnost še večjega pomena.”
Meniš, da je podpora v športu ključnega pomena?
“Podpora v športu ima velik pomen, saj ima vsak športnik tudi padce in trenutke, ob katerih potrebuje dodatno energijo in spodbudo. Veliko športnikov pa je uspelo tudi brez kakršnekoli podpore, in verjamem, da je njihova pot veliko težja. Zato podpore, ki sem je deležna, ne jemljem za samoumevno.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Prelomnica je bilo obdobje koronavirusa, ko sem se dokončno odločila, da je košarka tisto, s čimer se želim ukvarjati. Ko so se omejitve stopnjevale, sem podnevi metala na koš, zvečer delala vaje za moč, pogledala veliko košarkaških vsebin in spremljala NBA tekme. Ob povratku iz karantene je bil moj napredek tako zelo opazen – na tekmah sem bila bolj učinkovita in iz tekme v tekmo boljša. Od takrat dalje me ni več zanimalo nič drugega kot košarka in moj napredek.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Verjamem, da me je pozitivno oblikoval, ampak ker me spremlja že celo moje življenje, ne morem izpostaviti opazne spremembe. Šport na sploh daje ogromno vrednot, kot so disciplina, organiziranost, fleksibilnost in natančnost – čeprav je odvisno tudi od vsake osebe, koliko je športu predana in koliko dovoli, da šport vpliva na njeno življenje. Zelo sem vesela pozitivnega učinka, ki ga ima šport name.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moj največji cilj je, da bi enkrat igrala na najvišji evropski ravni košarke (Evroliga / Eurocup), zraven tega bi rada bila članica ženske članske reprezentance. Do tega me bo seveda pripeljalo več manjših ciljev. Letošnji cilj, ki ga imam, pa je zastopati žensko reprezentanco na Evropskem prvenstvu U18. Življenjski cilj pa je, da bi se me ljudje zapomnili po moji osebnosti, da sem dobra oseba, ki je vedno pripravljena pomagati. Prav tako bi rada bila vzor mlajšim generacijam, ki večino dneva presedijo za računalniki, saj menim, da lahko vsak najde dejavnost, ki ga bo veselila in izpolnjevala, pa naj bo to šport, glasba ali kaj drugega.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako nate vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“Menim, da konkurenca s starostjo pada, saj se številne košarkarice raje usmerijo v študij in kariero, kot pa v šport. Po drugi strani pa ostaja močna borba med tistimi, ki vztrajamo. Name konkurenca vpliva pozitivno, saj bolje igram proti močnejšim in težjim nasprotnikom, ker se želim dokazati. Edino tremo, ki jo imam, si povzročim sama, ker so moja pričakovanja zelo visoka. Nekoč sem se tekem z močnimi nasprotniki bala, danes to spreobrnem v motivacijo.”
Ali si mnenja, da je prijateljstvo v športu pomembno?
“Je pomembno, vendar moramo ločiti med prijateljstvom na igrišču in izven igrišča. Včasih sem preveč cenila prijateljstvo na igrišču in nisem šla tako na polno, kot bi lahko šla. Zdaj pa sem se v tem tudi izboljšala in ne pustim, da bi mi soigralka dala koš samo zato, ker je prijateljica. Izven terena pa se poskušam z vsemi razumeti, ker nikoli ne veš, kje boš te ljudi potreboval.”
Kako izgledajo tvoji treningi košarke? Kateri del je tvoj najljubši in kateri del ti je najtežji?
“Treningi se razlikujejo glede na dan. Približno trikrat ali štirikrat imam dopoldanske treninge, ki so odvisni od obveznosti v šoli – tam največkrat treniram mete na koš. V obdobju z manj tekmami dajemo poudarek tudi na kontroli žoge, napadanju koša, natančnosti podaj itd. Popoldanski treningi so trikrat na teden samo košarkaški, kjer je poudarek na tehniki, dvakrat pa so kombinirani (fitnes + igrišče). Taktični del je moj najljubši, ogrevanje pa mi je najmanj všeč.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Največ svojega časa namenim športu, moj urnik je zaradi tega precej zaseden. Veliko časa sicer v šoli manjkam, ker grem v šolo ali pred ali po treningu, vendar sem hvaležna, da se šola prilagaja mojim obveznostim in se za pridobitev določenih ocen dogovarjam naknadno. Menim, da je pomembno, da se vseeno najde ravnotežje tudi za druge dejavnosti, saj prevelika količina treningov prav tako lahko negativno vpliva na telo in počutje. Sama še občasno to ravnotežje iščem, saj kljub temu, da imam visoke cilje, sem še tudi najstnica, ki pa tu in tam tudi rabi čas za sprostitev in zabavo.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“Velik poudarek dajem spanju, spim minimalno osem ur na noč, v primeru tekme pa dodam še popoldanski spanec, ki traja od 45 minut do 1 ure. Zaradi večjega tveganja za poškodbe v primeru slabega spanca dajem velik poudarek na to. Tudi ponoči se izogibam polnjenju mobitela v isti sobi, kot spim, zaradi sevanja in posledično nekvalitetnega spanca. Za psihično stabilnost skrbim tudi z rednimi obiski pri moji športni psihologinji, s katero sodelujem približno dve leti. Posvečam se tudi tehnikam dihanja, sprostitvenim vajam in ne zanemarjam druženja s prijatelji, ki mi dajo dodatno energijo.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Po prvem načrtu bi rada izkusila igranje košarke v tujini in šolanje nadaljevala tam. Plan B pa je vpis na Pedagoško fakulteto v smeri športnega treniranja, kjer bi kasneje lahko delala kot trenerka mlajših kategorij. Zelo me navdušuje fitnes, kjer si želim opraviti potrebne izpite za pridobitev licence osebne trenerke. V kolikor ne bi bila športnica, bi si želela početi nekaj, kar je povezano s športom, npr. športni management, mi je pa zanimivo tudi delo policistke. Delo v pisarni ali delo, ki je preveč monotono ali enolično, definitivno ni zame.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Zanima me delo kineziologa, osebne trenerke ali košarkarskega trenerja mlajših kategorij. Prav tako ne bi izključila dela na področju športne klinične prehrane. Trenutno pa me navdušuje tudi potovanje in raziskovanje sveta.”
Imaš kakšen skriti talent ali hobi, ki ga ljudje ne poznajo?
“Vse se po večini vrti okoli košarke in šole, zato je tudi moj talent povezan s košarko, saj mi dobro gre vrtenje žoge na prstu, vseeno pa sem za to veliko vadila in porabila veliko časa, da sem se to naučila. Poleti mi je zabavno supanje, veslanje, če najdem nasprotnika, pa tudi badminton in tenis.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bil in zakaj?
“Če moram izbrati, bi to bil Victor Wembanyama, kljub temu, da se sliši malenkost smešno. Vseeno pa vemo, kakšno zgradbo telesa ima, in me zanima, kako izgleda igranje košarke ob tej višini, če imaš zraven še sposobnosti dobrega meta. Z njim bi zamenjala takrat, ko je na sporedu tekma proti Golden State Warriors. Zanima me tudi, kako točno poteka njegov dan, kdaj se zbuja, katerim elementom daje največ poudarka (spanje, prehrana, treningi, psihična pripravljenost), zanima me, kako so sestavljeni njegovi obroki, in ali mu veliko dodatnega stresa povzročajo sponzorji in ostale obveznosti.”
Katerih je 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme?
“Denarnico, telefon, isotonične napitke, NutrisPoint energijske ploščice ter zvočnik, ki celo ekipo napolni z energijo pred tekmami. Zraven nosim tudi dodatne elastike in valjček za telo.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“V šestem razredu me je prešinila ta misel, ker takrat nisem napredovala in nisem videla smisla. Od takrat dalje pa nimam nobenega dvoma. Še vedno se soočam z obdobji, ko moram sebe motivirati, ker mi košarka toliko pomeni, da enostavno ne prenesem neuspeha. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj se veliko športnikov neha resno ukvarjati s svojim športom. To so izzivi, ki jih moram premagati in vem, da me izoblikujejo v boljšo in močnejšo osebo. Z vsakim neuspešnim trenutkom se nekaj naučim in sem boljše pripravljena na novo situacijo.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Edini strah, ki ga imam, je strah pred neuspehom. Ves svoj trud dajem v košarko in včasih, ko ne opazim napredka, me to zbija navzdol.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Čez 10 let se vidim kot uspešno športnico, ki igra na najvišjem nivoju evropske ženske košarke, da bom zgled drugim ter bom imela izoblikovano svojo športno znamko pod nekim podjetjem. Sodelovala bom pri raznih fundacijah in pomagala drugim. Do takrat bom tudi dokončala enega izmed faksov, ki me zanima (nutricionistka/športna trenerka/kineziologinja). O družini in otrocih ne razmišljam in bom o tem sproti videla, kam me bo življenje poneslo. Zelo pomembno pa mi je, da bom čez 10 let zadovoljila sebe in vse, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo.”
Imamo še nekaj vprašanj glede Mastercard Športne akademije. Glede na to, da si že kar nekaj časa z nami, kako vidiš prejšnje in sedanje generacije akademije? Bi rekla, da športniki kako drugače razmišljajo?
“Če primerjam mojo in sedanjo generacijo, bi rekla, da so športniki sedaj veliko bolj drzni, če se lahko tako izrazim, na področju družbenih omrežij. Pri moji generaciji še to ni bilo tako razvito, nismo se upali toliko izpostavljati. Prav tako se je razvila tudi Mastercard Športna akademija, saj so predavanja drugačna, vse je postalo večje.”
Kakšne imaš izkušnje z Mojim prvim poslom?
“Mislim, da sem bila stara 13 let, ko sem se seznanila z Mojim prvim poslom in me je zelo navdušila naloga Go4Goal, kar je opazil tudi direktor, zaradi česar sem dobila veliko motivacije in zagona, da sem lahko predstavljala tudi druga podjetja. Zdi se mi, da z vsakim predstavljanjem dobiš nove izkušnje in veš, kaj je določenemu podjetju bolj všeč ter na kakšen način lahko izboljšaš svoje predstavitve.”
Kaj je tvoj nasvet mlajšim športnikom, ki razmišljajo o vključitvi v Mastercard Športno akademijo, vendar imajo mogoče malo strahu? Kaj bi bilo tvoje sporočilo njim?
“Da, če hočeš izkoristiti svoj maksimalen potencial, se moraš včlaniti v Akademijo. Kasneje pa je vse odvisno od tebe – koliko boš sam vložil, toliko boš dobil nazaj. Če ne boš uporabil informacij iz predavanj, potem ti ne bo koristilo. Ampak si dejansko ne znam predstavljati, kje bi bila brez akademije, ker sem pridobila res ogromno znanja. Je pa res, da sem za pridobljeno znanje tudi dobro izkoristila in trdo delala, da sem tu, kjer sem.”
Kaj bi svetovala tri leta mlajši Leni?
“Da bi bila bolj pogumna in da bi več govorila (smeh).”
