Foto: Proelium
Naša mlada košarkarica Lena Trantura se je vrnila nazaj domov. Dekleta (do 16 let starosti) so reprezentančno akcijo zaključile v Turčiji, kjer so z ekipo na Evropskem prvenstvu dosegle 10. mesto. Kot pravi Lena, ji treningi in tekme na tako visokem nivoju pomenijo največ in je iz njih res potegnila ogromno. Zdaj je čas za kratek počitek, nato pa se prične šola in klubski del sezone.
Lena, vrnila si se iz Turčije. Kako si zadovoljna s svojimi predstavami?
“Zdaj sem se po dolgem času vrnila domov. Lahko rečem, da sem s svojimi predstavami zadovoljna. Vsakič, ko sem dobila priložnost, da stopim na igrišče, sem dala maksimum od sebe. Bila sem predvsem obrambna igralka, zato sem poskušala v obrambi opraviti svoje delo, če pa je bila priložnost v napadu, pa sem šla v prodor in vrgla. Zagotovo bi bilo še več napadov, a si včasih nisem sama upala. Lahko pa rečem, da sem izkoristila priložnosti in pokazala svoje znanje.”
Si v ekipi dobila občutek vodilne vloge? Si mogoče sama prevzela pobudo?
“V sami igri nisem dobila občutka vodilne vloge, ker so na splošno vse igralke, ki so bile na reprezentanci, v klubih navajene igrati po 35 do 40 minut na tekmo. V reprezentanci so zato manjše razlike. Seveda je bila kapetanka vodilna sila in motor ekipe. Za sebe pa bi rekla, da sem bila vodilna igralka v povezovanju ekipe in pri teambuildingih. Na skupnih druženjih sem poskusila dajati čim bolj pozitivno energijo. Tako lahko rečem, da sem bila vodilna na tem področju, a glede igre za zdaj tega še ne bi rekla.”
Rekla si, da si zelo zadovoljna s treningi z reprezentanco. Kaj ti je pomenilo treniranje na najvišjem nivoju?
“Jaz sem na splošno izredno vesela vseh treningov in celotna izkušnja v reprezentanci mi ogromno pomeni. Za mene je res velika čast, da sem trenirala na tako visokem nivoju, da sem lahko bila del celotnih priprav in še posebej Evropskega prvenstva. A tudi če ne bi bila izbrana, vem, da sem na vsakem treningu dala vse od sebe in nisem imela nobenih obžalovanj. Ne bi mogla narediti še več, kot sem. Treniranje na tem nivoju je res čast, ni samoumevno in sem res vesela, da sem imela to priložnost.”
Se ti je kaj posebnega vtisnilo v spomin? Kakšna prigoda?
“Vsak cikel se je zgodilo kaj zabavnega. En cikel smo bili v Postojni in takrat sem imela tudi rojstni dan. Takrat so trenerji pripravili drugačen trening, tak bolj teambuilding trening, ki sploh ni imel povezave s košarko. Prišel je gospod, ki nas je učil padanja. Bil je judoist. To smo delali 2 uri. Celotno ekipo so tako bolele roke, da so morali trenerji prilagoditi treninge, ker me nismo zmogle metati na koše zaradi tega treninga, ki se zdi čisto enostaven. Imeli smo dosti pripravljalnih tekem v Srbiji in Italiji. Zdaj, ko smo bili v Turčiji, so trenerji rekli, da če zmagamo tekmo za ostanek (ker smo izgubili tekmo za osmino finala), se lahko vržemo v vodo. Takoj, ko smo prišli nazaj do našega doma, smo samo tekle in se oblečene vrgle v vodo (smeh).”
Si spoznala kakšno novo prijateljico? Bi katero igralko iz ekipe izpostavila?
“Večinoma smo se vse poznale že od prej, ampak ne tako dobro, kot se zdaj po koncu reprezentančne akacije. Z igralkami iz drugih držav se nismo toliko družile, razen zadnji dan, ko je bilo izmenjevanje majic in smo se spoznale s Francozinjami, Finkami in Hrvaticami. Iz reprezentance bi izpostavila igralko Nino Hribar, ki mi je zelo pomagala na poti in pripravah. Je oseba, s katero sem se lahko pogovarjala o vseh stvareh. Vedno potrebuješ nekoga, ki ti stoji ob strani in mu lahko zaupaš te najtežje stvari. Tudi, ko ti ne gre, te vzpodbuja, da imaš neko podporo ob sebi, ne pa samo od doma.”
Kdo je najbolj vzpodbujal, ko so bili trenutki v ekipi težki?
“Ko so bili zadnji dnevi, ko smo bile že vse psihično izmučene, smo se morale same dvigniti, zato smo ena drugo vzpodbujale. Dobile smo podporo od trenerjev, ampak predvsem od kondicijske in fizio trenerke. Imele smo tudi podporo od staršev, ki so nas prišli gledat na tribune.”
Kako si zadovoljna s svojimi treningi in igro na splošno?
“Na splošno sem z vsemi treningi zelo zadovoljna. So bili treningi, ko mi ni šlo dobro in sem se preveč sekirala. Naučila sem se ogromno stvari in na splošno sem s treningi res zadovoljna. Res sem jih dobro izkoristila, nikakor nisem zapravila poletja, kakor eni pravijo. Tudi to, da sem šla na Evropsko prvenstvo, je velika čast. Vse tekme sem poskusila najbolje izkoristiti in sem res zadovoljna z celotnim poletjem.”
Si pogrešala dom in domače igrišče? Ali ti je bilo tekmovanje proč od doma že nekaj skoraj čisto domačega?
“Pogrešala sem dom in domače igrišče, na trenutke sem celo pomislila na dvorano Tabor, kjer treniramo. Se je pa ogromno dogajalo in jaz sem res poskušala uživati v trenutku, ki mi je bil dan, ker vem, da ne bom mogla čez 2 meseca spet iti v Turčijo, kjer je bilo Evropsko prvenstvo.”
Kako bi primerjala reprezentančni nivo treniranja in igre s tistim v klubu?
“Nivo je zelo različen. Učili smo ogromno novih elementov igre, za katere do sedaj sploh nisem vedela, da obstajajo. Najbrž mi bo malo čudno, ko se vrnem nazaj na klubske treninge. Reprezentanca je nek drug nivo, ogromno informacij si moraš zapomniti, res je treba delati na polno. Vsaka malenkost se gleda, se pravi, ne gleda se samo zadetek na koš, ampak tudi spremljanje celotne igre, situacij, pomembna je dobra energija in da si pripravljen na vsak trening. Čisto nek drug nivo je.”
Misliš, da si veliko vzela iz te reprezentančne akcije? Si se kaj novega naučila?
“Iz celotnih priprav sem se ogromno naučila. Tega zagotovo ne bi pridobila, če bi imela prosto poletje, če bi sama trenirala. Naučila sem se veliko košarkarskih elementov, pridobila pa sem tudi na osebnem razvoju. Na splošno, da s ponosom predstavljam svojo državo, da se žrtvujem, da cenim te trenutke. Da verjamem vase in v svoje sposobnosti in zaupam soigralkam. Tudi nekaj košarkarskih. Naučila sem se, da je obramba res ključ do uspeha, da se ne obremenjujem s taktiko nasprotnika, ampak razmišljam o svoji igri in ogromno drugih stvari.”
Imaš zdaj še večjo motivacijo za treniranje naprej?
“Zdaj, ko se vračam domov, imam ogromno motivacije. Na tem nivoju vidiš, kakšne so igralke iz drugih držav. Vidiš, kako se dobre in so mlajše od mene. Kako so na drugem nivoju košarke. Imam toliko motivacije, da pridem do njihovega nivoja, da jih lahko dohitim in da bom lahko tudi v klubu v Sloveniji pokazala vse svoje sposobnosti in zmožnosti. Imam velike cilje za to sezono in moram delati trdo, da se mi bodo uresničili.”
Kakšni so sedaj načrti? Malo počitka? Odhajaš kam? Kdaj se vračaš nazaj na treninge?
“Zagotovo bom en teden počivala, popolnoma brez košarke, da dam glavo čisto ‘na off’. Na počitnice ne grem nikamor, ker je na žalost šola že takoj naslednji teden. Ampak si bom vseeno vzela pavzo, raje šla na kolo, kam v hribe. Tako bom na novo sezono pripravljena in spočita.”
B.K.
Foto: Proelium
Naša mlada košarkarica Lena Trantura se je vrnila nazaj domov. Dekleta (do 16 let starosti) so reprezentančno akcijo zaključile v Turčiji, kjer so z ekipo na Evropskem prvenstvu dosegle 10. mesto. Kot pravi Lena, ji treningi in tekme na tako visokem nivoju pomenijo največ in je iz njih res potegnila ogromno. Zdaj je čas za kratek počitek, nato pa se prične šola in klubski del sezone.
Lena, vrnila si se iz Turčije. Kako si zadovoljna s svojimi predstavami?
“Zdaj sem se po dolgem času vrnila domov. Lahko rečem, da sem s svojimi predstavami zadovoljna. Vsakič, ko sem dobila priložnost, da stopim na igrišče, sem dala maksimum od sebe. Bila sem predvsem obrambna igralka, zato sem poskušala v obrambi opraviti svoje delo, če pa je bila priložnost v napadu, pa sem šla v prodor in vrgla. Zagotovo bi bilo še več napadov, a si včasih nisem sama upala. Lahko pa rečem, da sem izkoristila priložnosti in pokazala svoje znanje.”
Si v ekipi dobila občutek vodilne vloge? Si mogoče sama prevzela pobudo?
“V sami igri nisem dobila občutka vodilne vloge, ker so na splošno vse igralke, ki so bile na reprezentanci, v klubih navajene igrati po 35 do 40 minut na tekmo. V reprezentanci so zato manjše razlike. Seveda je bila kapetanka vodilna sila in motor ekipe. Za sebe pa bi rekla, da sem bila vodilna igralka v povezovanju ekipe in pri teambuildingih. Na skupnih druženjih sem poskusila dajati čim bolj pozitivno energijo. Tako lahko rečem, da sem bila vodilna na tem področju, a glede igre za zdaj tega še ne bi rekla.”
Rekla si, da si zelo zadovoljna s treningi z reprezentanco. Kaj ti je pomenilo treniranje na najvišjem nivoju?
“Jaz sem na splošno izredno vesela vseh treningov in celotna izkušnja v reprezentanci mi ogromno pomeni. Za mene je res velika čast, da sem trenirala na tako visokem nivoju, da sem lahko bila del celotnih priprav in še posebej Evropskega prvenstva. A tudi če ne bi bila izbrana, vem, da sem na vsakem treningu dala vse od sebe in nisem imela nobenih obžalovanj. Ne bi mogla narediti še več, kot sem. Treniranje na tem nivoju je res čast, ni samoumevno in sem res vesela, da sem imela to priložnost.”
Se ti je kaj posebnega vtisnilo v spomin? Kakšna prigoda?
“Vsak cikel se je zgodilo kaj zabavnega. En cikel smo bili v Postojni in takrat sem imela tudi rojstni dan. Takrat so trenerji pripravili drugačen trening, tak bolj teambuilding trening, ki sploh ni imel povezave s košarko. Prišel je gospod, ki nas je učil padanja. Bil je judoist. To smo delali 2 uri. Celotno ekipo so tako bolele roke, da so morali trenerji prilagoditi treninge, ker me nismo zmogle metati na koše zaradi tega treninga, ki se zdi čisto enostaven. Imeli smo dosti pripravljalnih tekem v Srbiji in Italiji. Zdaj, ko smo bili v Turčiji, so trenerji rekli, da če zmagamo tekmo za ostanek (ker smo izgubili tekmo za osmino finala), se lahko vržemo v vodo. Takoj, ko smo prišli nazaj do našega doma, smo samo tekle in se oblečene vrgle v vodo (smeh).”
Si spoznala kakšno novo prijateljico? Bi katero igralko iz ekipe izpostavila?
“Večinoma smo se vse poznale že od prej, ampak ne tako dobro, kot se zdaj po koncu reprezentančne akacije. Z igralkami iz drugih držav se nismo toliko družile, razen zadnji dan, ko je bilo izmenjevanje majic in smo se spoznale s Francozinjami, Finkami in Hrvaticami. Iz reprezentance bi izpostavila igralko Nino Hribar, ki mi je zelo pomagala na poti in pripravah. Je oseba, s katero sem se lahko pogovarjala o vseh stvareh. Vedno potrebuješ nekoga, ki ti stoji ob strani in mu lahko zaupaš te najtežje stvari. Tudi, ko ti ne gre, te vzpodbuja, da imaš neko podporo ob sebi, ne pa samo od doma.”
Kdo je najbolj vzpodbujal, ko so bili trenutki v ekipi težki?
“Ko so bili zadnji dnevi, ko smo bile že vse psihično izmučene, smo se morale same dvigniti, zato smo ena drugo vzpodbujale. Dobile smo podporo od trenerjev, ampak predvsem od kondicijske in fizio trenerke. Imele smo tudi podporo od staršev, ki so nas prišli gledat na tribune.”
Kako si zadovoljna s svojimi treningi in igro na splošno?
“Na splošno sem z vsemi treningi zelo zadovoljna. So bili treningi, ko mi ni šlo dobro in sem se preveč sekirala. Naučila sem se ogromno stvari in na splošno sem s treningi res zadovoljna. Res sem jih dobro izkoristila, nikakor nisem zapravila poletja, kakor eni pravijo. Tudi to, da sem šla na Evropsko prvenstvo, je velika čast. Vse tekme sem poskusila najbolje izkoristiti in sem res zadovoljna z celotnim poletjem.”
Si pogrešala dom in domače igrišče? Ali ti je bilo tekmovanje proč od doma že nekaj skoraj čisto domačega?
“Pogrešala sem dom in domače igrišče, na trenutke sem celo pomislila na dvorano Tabor, kjer treniramo. Se je pa ogromno dogajalo in jaz sem res poskušala uživati v trenutku, ki mi je bil dan, ker vem, da ne bom mogla čez 2 meseca spet iti v Turčijo, kjer je bilo Evropsko prvenstvo.”
Kako bi primerjala reprezentančni nivo treniranja in igre s tistim v klubu?
“Nivo je zelo različen. Učili smo ogromno novih elementov igre, za katere do sedaj sploh nisem vedela, da obstajajo. Najbrž mi bo malo čudno, ko se vrnem nazaj na klubske treninge. Reprezentanca je nek drug nivo, ogromno informacij si moraš zapomniti, res je treba delati na polno. Vsaka malenkost se gleda, se pravi, ne gleda se samo zadetek na koš, ampak tudi spremljanje celotne igre, situacij, pomembna je dobra energija in da si pripravljen na vsak trening. Čisto nek drug nivo je.”
Misliš, da si veliko vzela iz te reprezentančne akcije? Si se kaj novega naučila?
“Iz celotnih priprav sem se ogromno naučila. Tega zagotovo ne bi pridobila, če bi imela prosto poletje, če bi sama trenirala. Naučila sem se veliko košarkarskih elementov, pridobila pa sem tudi na osebnem razvoju. Na splošno, da s ponosom predstavljam svojo državo, da se žrtvujem, da cenim te trenutke. Da verjamem vase in v svoje sposobnosti in zaupam soigralkam. Tudi nekaj košarkarskih. Naučila sem se, da je obramba res ključ do uspeha, da se ne obremenjujem s taktiko nasprotnika, ampak razmišljam o svoji igri in ogromno drugih stvari.”
Imaš zdaj še večjo motivacijo za treniranje naprej?
“Zdaj, ko se vračam domov, imam ogromno motivacije. Na tem nivoju vidiš, kakšne so igralke iz drugih držav. Vidiš, kako se dobre in so mlajše od mene. Kako so na drugem nivoju košarke. Imam toliko motivacije, da pridem do njihovega nivoja, da jih lahko dohitim in da bom lahko tudi v klubu v Sloveniji pokazala vse svoje sposobnosti in zmožnosti. Imam velike cilje za to sezono in moram delati trdo, da se mi bodo uresničili.”
Kakšni so sedaj načrti? Malo počitka? Odhajaš kam? Kdaj se vračaš nazaj na treninge?
“Zagotovo bom en teden počivala, popolnoma brez košarke, da dam glavo čisto ‘na off’. Na počitnice ne grem nikamor, ker je na žalost šola že takoj naslednji teden. Ampak si bom vseeno vzela pavzo, raje šla na kolo, kam v hribe. Tako bom na novo sezono pripravljena in spočita.”
B.K.