Foto: Proelium
Slovenski rokometni vratar Rok Zaponšek se je vrnil nazaj v Slovenijo. Tudi v Švici, kjer je s klubom HC Kriens-Luzern osvojil naslov pokalnih prvakov in državnih podprvakov, je dokazal, da je en izmed najboljših slovenskih vratarjev. Za njim je najboljša sezona v njegovi karieri do sedaj. Svojo kariero bo po dolgih letih igranja v tujini nadaljeval doma v klubu Celje Pivovarna Laško. Z njim smo se pogovarjali o pretekli sezoni, pričakovanjih pred novo sezono, reprezentanci, pripravah, življenju v tujini in podpori.
Rok, kako si zadovoljen z letošnjimi lastnimi in skupinskimi rezultati?
“Moram priznati, da sem zelo, zelo zadovoljen z našimi rezultati to sezono. Bili smo prvi po rednem delu prvenstva, doživeli smo le dva poraza, osvojili smo pokal Švice, kar je bilo prvič v zgodovini. S tega vidika je bila sezona zelo uspešna. Bili smo tudi v finalu prvenstva, kjer se je igralo na tri dobljene tekme. Premoč smo na žalost morali priznati Kadetten Schaffhausen-u, ki je serijski prvak Švice in ima res velik spekter igralcev, ki so bolj vajeni tega sistema. Če smo iskreni, smo imeli mi štiri igralce iz prve postave poškodovane in jih enostavno nismo bili sposobni nadomestiti, a kljub temu je bila super sezona tako iz ekipnega, kot tudi osebnega vidika. Moram reči, da je bila to moja najboljša sezona v karieri. Najbolj vesel sem te konstantnosti, da sem klubu pomagal s svojimi obrambami do takega uspeha in lahko bi ocenil to sezono za zares zelo uspešno.”
Zasledili smo, da se z letošnjo sezono kljub temu, da si bil eden najboljših golmanov vodilnega švicarskega kluba HC Kriens-Luzern, seliš nazaj v Slovenijo in sicer v Rokometni klub Celje Pivovarna Laško. Kako to, da si se odločil za to potezo?
“V prvi vrsti mi je sigurno najbolj mamljivo igranje v ligi prvakov, kjer igraš vsak teden z najboljšimi ekipami v Evropi. Iz tekmovalnega vidika je to moja največja motivacija. Želim se dokazovati in še naprej napredovati iz sezone v sezono. Iz HC Kriens-Luzerna grem zato, da bom ponovno igral v Evropi, ligo prvakov in domače prvenstvo, kjer se ve, kaj je cilj Celja – osvojitev obeh lovorik in dobro igrati v Evropi. Glavi cilj je sigurno liga prvakov.”
Kaj ima Rokometni klub Celje Pivovarna Laško, česar HC Kriens-Luzern nima, in kaj lahko iz tega pridobiš ti?
“Vsi vemo, kaj pomeni Celje v slovenskem in pa tudi evropskem rokometu – gre za bivšega evropskega prvaka. Sigurno lahko veliko pridobim z igranjem v evropski ligi, s tem bom napredoval. Poznam pa tudi sistem dela trenerja Alema Toskića, s katerim sva bila soigralca že v Velenju, kasneje tudi na Madžarskem, kjer je bil potem tudi moj trener. Vem, da teži in stremi k trdemu treniranju, k sistemu dobre obrambe, kar meni kot vratarju ustreza. Zraven njega pa sta tukaj še trener vratarjev Aleš Anžič, s katerim sem tudi že sodeloval v Velenju in v reprezentanci, in kondicijski trener Primož Pori , ki je res strokovnjak na tem področju in tako lahko napredujem tudi telesno. Ustreza mi cel sistem Celja, kjer je poskrbljeno za zdravje igralcev in tako naprej. Mislim, da lahko napredujem v vseh pogledih in k temu bom tudi stremel v naslednji sezoni.”
Kako se pripravljaš na prihajajočo sezono? Ali se običajno zraven fizičnih treningov poslužuješ tudi psihične priprave? Kako to izgleda?
“Tukaj gre za fizično pripravo, dobili smo že plan za novo sezono in se ga bom tudi držal in treniral po njem. Kar se tiče psihične priprave, pa bom najbolj delal na tem, da bom v glavi že poizkušal trenirati “rokometno” in ohranjal ta občutek skozi poletje. Na kak način to trenirati sem se naučil skozi kariero oziroma tudi skozi študij psihologije. Veselim se nove sezone in sodelovanja s psihologom, saj bi lahko šel še na višjo raven na tem področju.”
Meniš, da bo letošnja sezona od tebe zahtevala še več treniranja in garanja?
“Menim, da bo ta sezona zelo, zelo dolga in naporna, zato pa je potrebno v pripravljalnem delu res dati od sebe svoj maksimum, se dobro fizično pripraviti, ker si bodo tekme sledile ob sredah in sobotah. V domačem prvenstvu bomo tarča vsakega kluba, da nas premaga, saj bomo na vsaki tekmi favoriti. V Evropi pa vemo; to so najboljši klubi v Evropi, to je smetana rokometa in gre za odlične igralce. Vsaka tekma bo na nož, zato je treba že sedaj razmišljati o tem, kako se pripraviti. Pričakujem eno res dolgo, naporno sezono, vendar po drugi strani se tega zelo veselim, ker zato se tudi trenira in zato tudi živimo.”
Ali imaš željo, da bi v prihodnosti ponovno zastopal barve naše države in branil za reprezentanco Slovenije?
“Seveda imam kot vsak športnik željo igrati za svojo reprezentanco, vendar pa sem star že trideset let, zato se s tem ne obremenjujem več. Če bo, bo, če ne, ne, kajti na to nimam vpliva. Siguren sem v svoje kvalitete, ki jih bom poskušal čim bolje predstaviti na igrišču. Če bo to dovolj, bo dovolj, če ne, pa pač ne. Kot sem že rekel; moj celoten fokus je na Celju Pivovarna Laško in na svojem napredovanju in da bom čim boljši. Kaj bo pa to prineslo zraven, pa jaz nimam vpliva. Jaz bom dal svoj maksimum.”
Se veseliš prestopa v nov klub in vrnitve v domovino?
“Ja, zelo, zelo se veselim prestopa v nov klub oziroma v domovino po petih letih življenja v tujini. Pogovor v svojem maternem jeziku je za nekoga, ki ni živel v tujini, nekaj samoumevnega, jaz pa to cenim. Pa tudi bližino družine, prijateljev, občutek domačnosti. Ko si enkrat v tujini, začneš ceniti malenkosti doma. Resnično se veselim vsakega trenutka v Sloveniji tudi izven igrišča. Komaj čakam, da začnem z življenjem v Sloveniji in da se nova sezona začne.”
V preteklih letih si igral v različnih državah, vse od Slovenije, Madžarske do Francije in Švice. Je naporno tako pogosto menjavati življenjski stil oziroma bivalno okolje?
“Lagal bi, če bi rekel, da ni naporno. Zelo je naporno. Že same osnove – selitve s kombiji, seljenje stvari in iskanje stanovanj in podobno. Potem pa prideš v nov klub, zato rabiš čas, da se prilagodiš, da te ljudje sprejmejo, da prebrodiš jezikovne prepreke in se počasi ustališ in že greš v nov klub. To je pač del življenja, del profesionalnega športa. Sem se pa ogromno naučil o kulturah, življenju izven igrišča, z ženo osebnostno rasteva, … Je naporno, ampak vse te stvari te ojačajo in naredijo boljšo osebo oziroma osebo s širšim pogledom na svet. Sigurno sem tudi rokometno napredoval. Je naporno, vendar kot sem že omenil; to je del tega. Ko potegnem črto, ugotovim, da sem napredoval na vseh področjih in je vse super.”
Kako se na tvoje migracije odziva tvoja žena, ki, kot vemo, povsod potuje in se seli s teboj?
“Mogoče si ljudje malo napačno predstavljajo, kako je ženam športnikov. Nekako imajo občutek, da je to sanjsko življenje, da je to sam blišč in glamur, ampak temu ni tako. Sigurno so pozitivne strani, vendar je veliko negativnih. Moja žena je recimo doštudirala in pustila svojo kariero, zato da se lahko seli z mano. Sigurno imam veliko podporo z njene strani. Ravno tukaj v Švici je delala in spoznala veliko novih prijateljic, sodelavk. Njej je bilo res hudo oditi, ker se je zelo navezala na njih. To je potem enostavno treba sprejeti, ker ni lahko. Po eni strani prideš v novo okolje, v katero se vključiš in spoznaš nove ljudi, na nekatere se tudi navežeš. In potem se spet seliš, vsako leto, dve. Po drugi strani pa ravno zaradi menjave okolja spoznaš veliko ljudi, dobrih oseb. Moja žena je v službi spoznala veliko prijateljic, ki so iz Nizozemske, Finske, Španije, itd.. Pozitivne in negativne strani so, zato sem ji zelo hvaležen, da se tako žrtvuje zame, brez nje bi mi sigurno bilo zelo težko. V bistvu sva skupaj v tem in vsako potezo skupaj načrtujeva. V prvi vrsti kar je najboljše za mojo kariero, potem pa je treba gledati tudi, kaj je dobro za najino privatno življenje. Če se ne bova dobro počutila v privatnem življenju, potem moje predstave na igrišču ne bodo na tem nivoju, kot si želim. Vse skupaj je zelo pomembno.”
Kdo te na tvoji karierni poti najbolj podpira?
“To je seveda žena in starši, sestra, torej cela družina. Podpirajo me na vsaki tekmi, spremljajo, kolikor se le da, ko so prenosi oziroma v živo. Ko sem bil v tujini, je bilo to seveda preko interneta, zdaj pa se vsi zelo veselijo, da bodo lahko videli več tekem v živo. To je moja baza suporterjev, izjemno sem jim hvaležen in se jim zahvaljujem. Komaj čakam na tekme v Zlatorogu, da me vidijo v živo in se lahko skupaj poveselimo. Upam, da bomo slavili čim več zmag.”
Roku želimo čim več uspehov v novem klubu.
L.B.
Foto: Proelium
Slovenski rokometni vratar Rok Zaponšek se je vrnil nazaj v Slovenijo. Tudi v Švici, kjer je s klubom HC Kriens-Luzern osvojil naslov pokalnih prvakov in državnih podprvakov, je dokazal, da je en izmed najboljših slovenskih vratarjev. Za njim je najboljša sezona v njegovi karieri do sedaj. Svojo kariero bo po dolgih letih igranja v tujini nadaljeval doma v klubu Celje Pivovarna Laško. Z njim smo se pogovarjali o pretekli sezoni, pričakovanjih pred novo sezono, reprezentanci, pripravah, življenju v tujini in podpori.
Rok, kako si zadovoljen z letošnjimi lastnimi in skupinskimi rezultati?
“Moram priznati, da sem zelo, zelo zadovoljen z našimi rezultati to sezono. Bili smo prvi po rednem delu prvenstva, doživeli smo le dva poraza, osvojili smo pokal Švice, kar je bilo prvič v zgodovini. S tega vidika je bila sezona zelo uspešna. Bili smo tudi v finalu prvenstva, kjer se je igralo na tri dobljene tekme. Premoč smo na žalost morali priznati Kadetten Schaffhausen-u, ki je serijski prvak Švice in ima res velik spekter igralcev, ki so bolj vajeni tega sistema. Če smo iskreni, smo imeli mi štiri igralce iz prve postave poškodovane in jih enostavno nismo bili sposobni nadomestiti, a kljub temu je bila super sezona tako iz ekipnega, kot tudi osebnega vidika. Moram reči, da je bila to moja najboljša sezona v karieri. Najbolj vesel sem te konstantnosti, da sem klubu pomagal s svojimi obrambami do takega uspeha in lahko bi ocenil to sezono za zares zelo uspešno.”
Zasledili smo, da se z letošnjo sezono kljub temu, da si bil eden najboljših golmanov vodilnega švicarskega kluba HC Kriens-Luzern, seliš nazaj v Slovenijo in sicer v Rokometni klub Celje Pivovarna Laško. Kako to, da si se odločil za to potezo?
“V prvi vrsti mi je sigurno najbolj mamljivo igranje v ligi prvakov, kjer igraš vsak teden z najboljšimi ekipami v Evropi. Iz tekmovalnega vidika je to moja največja motivacija. Želim se dokazovati in še naprej napredovati iz sezone v sezono. Iz HC Kriens-Luzerna grem zato, da bom ponovno igral v Evropi, ligo prvakov in domače prvenstvo, kjer se ve, kaj je cilj Celja – osvojitev obeh lovorik in dobro igrati v Evropi. Glavi cilj je sigurno liga prvakov.”
Kaj ima Rokometni klub Celje Pivovarna Laško, česar HC Kriens-Luzern nima, in kaj lahko iz tega pridobiš ti?
“Vsi vemo, kaj pomeni Celje v slovenskem in pa tudi evropskem rokometu – gre za bivšega evropskega prvaka. Sigurno lahko veliko pridobim z igranjem v evropski ligi, s tem bom napredoval. Poznam pa tudi sistem dela trenerja Alema Toskića, s katerim sva bila soigralca že v Velenju, kasneje tudi na Madžarskem, kjer je bil potem tudi moj trener. Vem, da teži in stremi k trdemu treniranju, k sistemu dobre obrambe, kar meni kot vratarju ustreza. Zraven njega pa sta tukaj še trener vratarjev Aleš Anžič, s katerim sem tudi že sodeloval v Velenju in v reprezentanci, in kondicijski trener Primož Pori , ki je res strokovnjak na tem področju in tako lahko napredujem tudi telesno. Ustreza mi cel sistem Celja, kjer je poskrbljeno za zdravje igralcev in tako naprej. Mislim, da lahko napredujem v vseh pogledih in k temu bom tudi stremel v naslednji sezoni.”
Kako se pripravljaš na prihajajočo sezono? Ali se običajno zraven fizičnih treningov poslužuješ tudi psihične priprave? Kako to izgleda?
“Tukaj gre za fizično pripravo, dobili smo že plan za novo sezono in se ga bom tudi držal in treniral po njem. Kar se tiče psihične priprave, pa bom najbolj delal na tem, da bom v glavi že poizkušal trenirati “rokometno” in ohranjal ta občutek skozi poletje. Na kak način to trenirati sem se naučil skozi kariero oziroma tudi skozi študij psihologije. Veselim se nove sezone in sodelovanja s psihologom, saj bi lahko šel še na višjo raven na tem področju.”
Meniš, da bo letošnja sezona od tebe zahtevala še več treniranja in garanja?
“Menim, da bo ta sezona zelo, zelo dolga in naporna, zato pa je potrebno v pripravljalnem delu res dati od sebe svoj maksimum, se dobro fizično pripraviti, ker si bodo tekme sledile ob sredah in sobotah. V domačem prvenstvu bomo tarča vsakega kluba, da nas premaga, saj bomo na vsaki tekmi favoriti. V Evropi pa vemo; to so najboljši klubi v Evropi, to je smetana rokometa in gre za odlične igralce. Vsaka tekma bo na nož, zato je treba že sedaj razmišljati o tem, kako se pripraviti. Pričakujem eno res dolgo, naporno sezono, vendar po drugi strani se tega zelo veselim, ker zato se tudi trenira in zato tudi živimo.”
Ali imaš željo, da bi v prihodnosti ponovno zastopal barve naše države in branil za reprezentanco Slovenije?
“Seveda imam kot vsak športnik željo igrati za svojo reprezentanco, vendar pa sem star že trideset let, zato se s tem ne obremenjujem več. Če bo, bo, če ne, ne, kajti na to nimam vpliva. Siguren sem v svoje kvalitete, ki jih bom poskušal čim bolje predstaviti na igrišču. Če bo to dovolj, bo dovolj, če ne, pa pač ne. Kot sem že rekel; moj celoten fokus je na Celju Pivovarna Laško in na svojem napredovanju in da bom čim boljši. Kaj bo pa to prineslo zraven, pa jaz nimam vpliva. Jaz bom dal svoj maksimum.”
Se veseliš prestopa v nov klub in vrnitve v domovino?
“Ja, zelo, zelo se veselim prestopa v nov klub oziroma v domovino po petih letih življenja v tujini. Pogovor v svojem maternem jeziku je za nekoga, ki ni živel v tujini, nekaj samoumevnega, jaz pa to cenim. Pa tudi bližino družine, prijateljev, občutek domačnosti. Ko si enkrat v tujini, začneš ceniti malenkosti doma. Resnično se veselim vsakega trenutka v Sloveniji tudi izven igrišča. Komaj čakam, da začnem z življenjem v Sloveniji in da se nova sezona začne.”
V preteklih letih si igral v različnih državah, vse od Slovenije, Madžarske do Francije in Švice. Je naporno tako pogosto menjavati življenjski stil oziroma bivalno okolje?
“Lagal bi, če bi rekel, da ni naporno. Zelo je naporno. Že same osnove – selitve s kombiji, seljenje stvari in iskanje stanovanj in podobno. Potem pa prideš v nov klub, zato rabiš čas, da se prilagodiš, da te ljudje sprejmejo, da prebrodiš jezikovne prepreke in se počasi ustališ in že greš v nov klub. To je pač del življenja, del profesionalnega športa. Sem se pa ogromno naučil o kulturah, življenju izven igrišča, z ženo osebnostno rasteva, … Je naporno, ampak vse te stvari te ojačajo in naredijo boljšo osebo oziroma osebo s širšim pogledom na svet. Sigurno sem tudi rokometno napredoval. Je naporno, vendar kot sem že omenil; to je del tega. Ko potegnem črto, ugotovim, da sem napredoval na vseh področjih in je vse super.”
Kako se na tvoje migracije odziva tvoja žena, ki, kot vemo, povsod potuje in se seli s teboj?
“Mogoče si ljudje malo napačno predstavljajo, kako je ženam športnikov. Nekako imajo občutek, da je to sanjsko življenje, da je to sam blišč in glamur, ampak temu ni tako. Sigurno so pozitivne strani, vendar je veliko negativnih. Moja žena je recimo doštudirala in pustila svojo kariero, zato da se lahko seli z mano. Sigurno imam veliko podporo z njene strani. Ravno tukaj v Švici je delala in spoznala veliko novih prijateljic, sodelavk. Njej je bilo res hudo oditi, ker se je zelo navezala na njih. To je potem enostavno treba sprejeti, ker ni lahko. Po eni strani prideš v novo okolje, v katero se vključiš in spoznaš nove ljudi, na nekatere se tudi navežeš. In potem se spet seliš, vsako leto, dve. Po drugi strani pa ravno zaradi menjave okolja spoznaš veliko ljudi, dobrih oseb. Moja žena je v službi spoznala veliko prijateljic, ki so iz Nizozemske, Finske, Španije, itd.. Pozitivne in negativne strani so, zato sem ji zelo hvaležen, da se tako žrtvuje zame, brez nje bi mi sigurno bilo zelo težko. V bistvu sva skupaj v tem in vsako potezo skupaj načrtujeva. V prvi vrsti kar je najboljše za mojo kariero, potem pa je treba gledati tudi, kaj je dobro za najino privatno življenje. Če se ne bova dobro počutila v privatnem življenju, potem moje predstave na igrišču ne bodo na tem nivoju, kot si želim. Vse skupaj je zelo pomembno.”
Kdo te na tvoji karierni poti najbolj podpira?
“To je seveda žena in starši, sestra, torej cela družina. Podpirajo me na vsaki tekmi, spremljajo, kolikor se le da, ko so prenosi oziroma v živo. Ko sem bil v tujini, je bilo to seveda preko interneta, zdaj pa se vsi zelo veselijo, da bodo lahko videli več tekem v živo. To je moja baza suporterjev, izjemno sem jim hvaležen in se jim zahvaljujem. Komaj čakam na tekme v Zlatorogu, da me vidijo v živo in se lahko skupaj poveselimo. Upam, da bomo slavili čim več zmag.”
Roku želimo čim več uspehov v novem klubu.
L.B.
