Foto: Proelium
Večina profesionalnih športnikov ves svoj čas in energijo vlaga v treninge, tekme in lov za rezultati. Le redki pa že med kariero začnejo graditi tudi nekaj, kar bo ostalo, ko se šport nekoč konča.
Rok Zaponšek je profesionalni rokometni vratar, ki je poleg športa našel še eno veliko strast – AI video produkcijo za podjetja. Z ekipo ustvarja videe za nepremičninske projekte, navtična podjetja, oglaševalske kampanje, kratke filme za družbena omrežja ter sodobne predstavitve podjetij, izdelkov in storitev. Veseli smo, da vsebino ustvarja tudi za nas.
V tem blogu iskreno razmišlja o tem, zakaj po treningih in tekmah še vedno sede za računalnik, zakaj podjetništvo zanj ni predvsem zgodba o denarju ter kako mu šport pomaga graditi podjetje – in podjetništvo njega kot človeka.
Njegovo razmišljanje si lahko preberete spodaj. Besedo ima Rok Zaponšek.
Če bi me letos januarja vprašali, kdo sem, bi brez razmišljanja odgovoril:
“Rok Zaponšek. Profesionalni rokometni vratar.”
Danes sem to še vedno. Rokomet ostaja moja največja strast, moj poklic in nekaj, čemur sem posvetil velik del svojega življenja.
Poleg tega pa gradim še nekaj drugega. Gradim svoje podjetje na področju AI video produkcije.
Ko ljudje izvedo za to, me redko kdo vpraša, koliko časa vložim v podjetje, kakšne izzive imam ali koliko strank imamo. Skoraj vedno sledi isto vprašanje:
“Koliko pa zaslužiš?”
Veliko manj ljudi pa vpraša, zakaj po treningih, tekmah in vseh ostalih obveznostih sploh namenjam toliko časa še podjetju.
Odgovor ni samo eden.
Eden največjih razlogov je občutek svobode.
Sedaj poleti, ko ni sezone, se zbudim okoli sedmih zjutraj. Uro ali dve delam od doma na računalniku. To je ena največjih prednosti mojega posla, ker nisem vezan na eno lokacijo. Potem grem v fitnes, kjer se pripravljam na novo sezono. Če ne treniram v fitnesu, grem še raje na kolo. Slovenija ponuja res odlične kolesarske poti in tam si največkrat zbistrim misli.
Med vožnjo se pogosto ustavim na kavi, odgovorim na elektronska sporočila, kontaktiram nove ljudi in uredim stvari kar preko telefona. Pravzaprav je tudi ideja za ta blog nastala nekje med vožnjo po enem hribu nad Celjem. Med kolesarjenjem sem dobil idejo, na kavi napisal nekaj opornih točk, doma pa jih razširil v to zgodbo.
Ko pridem domov, si vzamem nekaj časa zase, potem pa nadaljujem še kakšni dve uri z delom.
Marsikdo bi rekel, da sem ves čas v službi.
Jaz pa imam občutek, da sem ves čas svoboden.
In iskreno, točno tako si predstavljam tudi svoje življenje po koncu športne kariere. Da bom sam odločal, kako bo videti moj delovni dan. To mi pomeni več kot karkoli drugega.
Če bi rekel, da me denar ne motivira, bi lagal.
Koga pa ne motivira? Morda samo tistega, ki ga ima toliko, da o njem sploh ne razmišlja več.
Ampak da se ne razumemo narobe.
Podjetja trenutno ne gradim zato, ker bi ga nujno potreboval za preživetje. Moj glavni vir prihodkov je še vedno profesionalni rokomet in zavedam se privilegija, da mi šport trenutno omogoča finančno varnost.
Je pa res, da sva se z ženo od leta 2020 preselila kar sedemkrat. Živela sva v treh različnih državah (Francija, Švica, Madžarska). Pogodbe v športu so največkrat podpisane za eno ali dve leti in s tem pride tudi določena negotovost. Kje boš igral naslednjo sezono? Kam se boš selil? Kakšna bo naslednja pogodba?
Ravno zaradi tega sem začel razmišljati dolgoročno. Na to sem prvič pomislil leta 2018, ko sem začel sodelovati s Športno agencijo Proelium, kjer so mi takrat odprli oči, da je treba razmišljati tudi o tem, kaj boš po karieri. Na tem področju pa lahko gradiš že med časom, ko si profesionalni športnik.
Moj cilj ni zgraditi podjetja čez noč. Moj cilj je že danes graditi mrežo sodelavcev, partnerjev in strank, s katerimi bomo lahko sodelovali še vrsto let.
Največja motivacija pa je prihodnost.
Nočem, da se nekega dne športna kariera konča in bi moral začeti popolnoma iz nič. Poznam ogromno športnikov, tudi rokometašev, ki šele po koncu kariere začnejo razmišljati, kaj bodo počeli naprej. To ni kritika. Profesionalni šport ti vzame ogromno časa, energije in osredotočenosti.
Zato želim biti pripravljen.
Želim, da takrat, ko bom zadnjič stopil na rokometno igrišče, pred mano že stoji nekaj, kar sem gradil več let.
Video, ki ga je ustvarila ekipa Roka Zaponška
Ob tem sem ugotovil še nekaj.
Podjetništvo niso samo številke.
Podjetništvo so predvsem ljudje.
V zadnjih mesecih sem spoznal ogromno zanimivih posameznikov. Hodim na sestanke, kosila, poslušam njihove zgodbe in razmišljam, kako jim lahko pomagamo. Od mnogih sem se ogromno naučil, saj so bili nekoč na istem mestu, kjer sem danes jaz. Po dobrih štirih mesecih podjetniške poti sem še vedno na začetku in vsak pogovor mi odpre nov pogled.
Najbolj pa me motivira trenutek, ko je stranka zadovoljna. Še lepši pa je občutek, ko se čez nekaj tednov vrne in reče:
“Imamo nov projekt. Bi ga spet naredili skupaj?”
Takrat veš, da nisi prodal samo storitve.
Zgradil si zaupanje.
Vsak dan se učim novih stvari. Kako postaviti ceno. Kako komunicirati s strankami. Kako voditi projekt. Kako priznati napako.
In verjemite mi, da napak naredim še vedno ogromno.
Ampak prav vsaka me nauči nekaj novega.
Do tega, kar počnem danes, nisem prišel takoj.
Poskusil sem marsikaj. Delal sem vedeževanje po telefonu. Da, prav ste prebrali. Poskusil sem tudi v zavarovalništvu. Moderiral sem spletne klepetalnice.
Nobena od teh stvari me ni zares veselila.
Sem pa iz vsake odnesel pomembno lekcijo.
Včasih moraš najprej ugotoviti, česa nočeš početi, da lahko odkriješ, kaj te res veseli.
Danes imam občutek, da sem to našel.
Vsak video je nova zgodba. Vsak projekt prinese nov izziv. Vsak teden spoznam nove ljudi. In ravno to me žene naprej.
Med sezono je bilo usklajevati profesionalni šport in podjetje precej težko. Moral sem zelo paziti, da eno področje ni začelo vplivati na drugo. Na koncu sem vendarle profesionalni športnik in rokomet mora vedno ostati prioriteta.
Trenutno imam premor med sezonama. Misli sem si uredil, fizično se pripravljam na novo sezono, preostanek časa pa namenim podjetju.
Ko treniram, razmišljam samo o rokometu.
Ko delam, sem stoodstotno pri podjetju.
Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da imata šport in podjetništvo ogromno skupnega.
Oboje zahteva disciplino.
Oboje zahteva vztrajnost.
Oboje zahteva nenehno iskanje boljših rešitev.
In pri obeh ne uspeš sam.
Video, ki ga je ustvarila ekipa Roka Zaponška za projekt “Kilometri za prihodnost”
Tako kot vratar potrebuje ekipo pred seboj, tudi pri podjetju potrebuješ prave ljudi okoli sebe. V rokometu je pomembna komunikacija z obrambo, torej kateri kot ima blok in kateri kot je moj v golu (po domače povedano, če imajo igralci v bloku desno stran, grem jaz v levo). Pri videoprodukciji ni nič drugače. Brez dobre komunikacije s sodelavci marsikateri projekt ne bi bil takšen, kot je.
Dobra komunikacija je enako pomembna v garderobi kot na poslovnem sestanku.
Pred mano je nova sezona.
V rokometu imam visoke cilje.
Enako tudi v podjetju.
Ne vem, kam me bo ta pot pripeljala čez pet ali deset let.
Vem pa, da sem vesel, da sem začel že danes.
Podjetja namreč ne zgradiš čez noč.
Tako kot tudi vrhunski športnik ne postaneš čez noč.
Oboje je maraton.
In ravno zato se ga veselim.
Foto: Proelium
Večina profesionalnih športnikov ves svoj čas in energijo vlaga v treninge, tekme in lov za rezultati. Le redki pa že med kariero začnejo graditi tudi nekaj, kar bo ostalo, ko se šport nekoč konča.
Rok Zaponšek je profesionalni rokometni vratar, ki je poleg športa našel še eno veliko strast – AI video produkcijo za podjetja. Z ekipo ustvarja videe za nepremičninske projekte, navtična podjetja, oglaševalske kampanje, kratke filme za družbena omrežja ter sodobne predstavitve podjetij, izdelkov in storitev. Veseli smo, da vsebino ustvarja tudi za nas.
V tem blogu iskreno razmišlja o tem, zakaj po treningih in tekmah še vedno sede za računalnik, zakaj podjetništvo zanj ni predvsem zgodba o denarju ter kako mu šport pomaga graditi podjetje – in podjetništvo njega kot človeka.
Njegovo razmišljanje si lahko preberete spodaj. Besedo ima Rok Zaponšek.
Če bi me letos januarja vprašali, kdo sem, bi brez razmišljanja odgovoril:
“Rok Zaponšek. Profesionalni rokometni vratar.”
Danes sem to še vedno. Rokomet ostaja moja največja strast, moj poklic in nekaj, čemur sem posvetil velik del svojega življenja.
Poleg tega pa gradim še nekaj drugega. Gradim svoje podjetje na področju AI video produkcije.
Ko ljudje izvedo za to, me redko kdo vpraša, koliko časa vložim v podjetje, kakšne izzive imam ali koliko strank imamo. Skoraj vedno sledi isto vprašanje:
“Koliko pa zaslužiš?”
Veliko manj ljudi pa vpraša, zakaj po treningih, tekmah in vseh ostalih obveznostih sploh namenjam toliko časa še podjetju.
Odgovor ni samo eden.
Eden največjih razlogov je občutek svobode.
Sedaj poleti, ko ni sezone, se zbudim okoli sedmih zjutraj. Uro ali dve delam od doma na računalniku. To je ena največjih prednosti mojega posla, ker nisem vezan na eno lokacijo. Potem grem v fitnes, kjer se pripravljam na novo sezono. Če ne treniram v fitnesu, grem še raje na kolo. Slovenija ponuja res odlične kolesarske poti in tam si največkrat zbistrim misli.
Med vožnjo se pogosto ustavim na kavi, odgovorim na elektronska sporočila, kontaktiram nove ljudi in uredim stvari kar preko telefona. Pravzaprav je tudi ideja za ta blog nastala nekje med vožnjo po enem hribu nad Celjem. Med kolesarjenjem sem dobil idejo, na kavi napisal nekaj opornih točk, doma pa jih razširil v to zgodbo.
Ko pridem domov, si vzamem nekaj časa zase, potem pa nadaljujem še kakšni dve uri z delom.
Marsikdo bi rekel, da sem ves čas v službi.
Jaz pa imam občutek, da sem ves čas svoboden.
In iskreno, točno tako si predstavljam tudi svoje življenje po koncu športne kariere. Da bom sam odločal, kako bo videti moj delovni dan. To mi pomeni več kot karkoli drugega.
Če bi rekel, da me denar ne motivira, bi lagal.
Koga pa ne motivira? Morda samo tistega, ki ga ima toliko, da o njem sploh ne razmišlja več.
Ampak da se ne razumemo narobe.
Podjetja trenutno ne gradim zato, ker bi ga nujno potreboval za preživetje. Moj glavni vir prihodkov je še vedno profesionalni rokomet in zavedam se privilegija, da mi šport trenutno omogoča finančno varnost.
Je pa res, da sva se z ženo od leta 2020 preselila kar sedemkrat. Živela sva v treh različnih državah (Francija, Švica, Madžarska). Pogodbe v športu so največkrat podpisane za eno ali dve leti in s tem pride tudi določena negotovost. Kje boš igral naslednjo sezono? Kam se boš selil? Kakšna bo naslednja pogodba?
Ravno zaradi tega sem začel razmišljati dolgoročno. Na to sem prvič pomislil leta 2018, ko sem začel sodelovati s Športno agencijo Proelium, kjer so mi takrat odprli oči, da je treba razmišljati tudi o tem, kaj boš po karieri. Na tem področju pa lahko gradiš že med časom, ko si profesionalni športnik.
Moj cilj ni zgraditi podjetja čez noč. Moj cilj je že danes graditi mrežo sodelavcev, partnerjev in strank, s katerimi bomo lahko sodelovali še vrsto let.
Največja motivacija pa je prihodnost.
Nočem, da se nekega dne športna kariera konča in bi moral začeti popolnoma iz nič. Poznam ogromno športnikov, tudi rokometašev, ki šele po koncu kariere začnejo razmišljati, kaj bodo počeli naprej. To ni kritika. Profesionalni šport ti vzame ogromno časa, energije in osredotočenosti.
Zato želim biti pripravljen.
Želim, da takrat, ko bom zadnjič stopil na rokometno igrišče, pred mano že stoji nekaj, kar sem gradil več let.
Video, ki ga je ustvarila ekipa Roka Zaponška
Ob tem sem ugotovil še nekaj.
Podjetništvo niso samo številke.
Podjetništvo so predvsem ljudje.
V zadnjih mesecih sem spoznal ogromno zanimivih posameznikov. Hodim na sestanke, kosila, poslušam njihove zgodbe in razmišljam, kako jim lahko pomagamo. Od mnogih sem se ogromno naučil, saj so bili nekoč na istem mestu, kjer sem danes jaz. Po dobrih štirih mesecih podjetniške poti sem še vedno na začetku in vsak pogovor mi odpre nov pogled.
Najbolj pa me motivira trenutek, ko je stranka zadovoljna. Še lepši pa je občutek, ko se čez nekaj tednov vrne in reče:
“Imamo nov projekt. Bi ga spet naredili skupaj?”
Takrat veš, da nisi prodal samo storitve.
Zgradil si zaupanje.
Vsak dan se učim novih stvari. Kako postaviti ceno. Kako komunicirati s strankami. Kako voditi projekt. Kako priznati napako.
In verjemite mi, da napak naredim še vedno ogromno.
Ampak prav vsaka me nauči nekaj novega.
Do tega, kar počnem danes, nisem prišel takoj.
Poskusil sem marsikaj. Delal sem vedeževanje po telefonu. Da, prav ste prebrali. Poskusil sem tudi v zavarovalništvu. Moderiral sem spletne klepetalnice.
O življenju profesionalnega športnika in razmišljanju o prihodnosti je Rok odkrito spregovoril že pred časom v intervjuju za Metropolitan, kjer je opisal izzive igranja v tujini, pomen mentalne priprave in prve misli o življenju po športni karieri. Danes je tem razmišljanjem dodal novo poglavje – kako ob profesionalnem rokometu gradi še podjetje na področju AI video produkcije.
Njegovo razmišljanje si lahko preberete TUKAJ.
Nobena od teh stvari me ni zares veselila.
Sem pa iz vsake odnesel pomembno lekcijo.
Včasih moraš najprej ugotoviti, česa nočeš početi, da lahko odkriješ, kaj te res veseli.
Danes imam občutek, da sem to našel.
Vsak video je nova zgodba. Vsak projekt prinese nov izziv. Vsak teden spoznam nove ljudi. In ravno to me žene naprej.
Med sezono je bilo usklajevati profesionalni šport in podjetje precej težko. Moral sem zelo paziti, da eno področje ni začelo vplivati na drugo. Na koncu sem vendarle profesionalni športnik in rokomet mora vedno ostati prioriteta.
Trenutno imam premor med sezonama. Misli sem si uredil, fizično se pripravljam na novo sezono, preostanek časa pa namenim podjetju.
Ko treniram, razmišljam samo o rokometu.
Ko delam, sem stoodstotno pri podjetju.
Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da imata šport in podjetništvo ogromno skupnega.
Oboje zahteva disciplino.
Oboje zahteva vztrajnost.
Oboje zahteva nenehno iskanje boljših rešitev.
In pri obeh ne uspeš sam.
Video, ki ga je ustvarila ekipa Roka Zaponška za projekt “Kilometri za prihodnost”
Tako kot vratar potrebuje ekipo pred seboj, tudi pri podjetju potrebuješ prave ljudi okoli sebe. V rokometu je pomembna komunikacija z obrambo, torej kateri kot ima blok in kateri kot je moj v golu (po domače povedano, če imajo igralci v bloku desno stran, grem jaz v levo). Pri videoprodukciji ni nič drugače. Brez dobre komunikacije s sodelavci marsikateri projekt ne bi bil takšen, kot je.
Dobra komunikacija je enako pomembna v garderobi kot na poslovnem sestanku.
Pred mano je nova sezona.
V rokometu imam visoke cilje.
Enako tudi v podjetju.
Ne vem, kam me bo ta pot pripeljala čez pet ali deset let.
Vem pa, da sem vesel, da sem začel že danes.
Podjetja namreč ne zgradiš čez noč.
Tako kot tudi vrhunski športnik ne postaneš čez noč.
Oboje je maraton.
In ravno zato se ga veselim.
