Ženska košarkarska reprezentanca je minuli konec tedna zaključila nastope na evropskem prvenstvu na Portugalskem. Dekleta so na FIBA evropskem prvenstvu v obliki challengerja v portugalskem mestu Matosinhos, kjer so v skupini C tekmovale z reprezentancami Rusije, Češke, Poljske, Belgije in Portugalske, osvojile prvo mesto in so se tako razveselile nastopa na svetovnem prvenstvu naslednje leto na Madžarskem.
Vidno vlogo je pri tem imel pomočnik trenerja in vodja naše Športne akademije Proelium Robert Stojković, s katerim smo se pogovarjali o napornih pripravah ter o tem, kako je sam videl turnir na Portugalskem.
Najprej iskrene čestitke ob uspehu. Kako ste z dekleti in sodelavci proslavili uvrstitev na svetovno prvenstvo?
“Časa za proslavljanje vrhunskega uspeha iskreno ni bilo veliko. Smo si pa seveda vzeli trenutek zase, kjer smo ob slavnostni podelitvi in glasnemu petju himne veselo ter ekipno še kakšno pesem dodatno zapeli, odplesali, se poslikali ter si izmenjali nekaj lepih in motivacijskih besed. Seveda smo nekaj časa namenili tudi navijačem, staršem oziroma družinskim članom, ki so prišli daleč z namenom, da podpirajo naše mlade reprezentantke in seveda nas kot ekipo. Bilo je nepozabno. Sem zelo ponosen na doseženo in na vse spomine, ki bodo večno ostali v mojem srcu.”
Po evropskem prvenstvu vas sedaj čaka še svetovno. Kakšen bo preskok na ta nivo?
“Od samega začetka smo verjeli, da smo sposobni doseči velike stvari. Glavni cilj je bil uvrstitev na svetovno prvenstvo. Za to je bilo potrebno biti ali prvi ali drugi v skupini, ki je bila daleč od lahke (Rusija, Belgija, Češka, Poljska in domača Portugalska). Seveda je eno, ko si nekaj želiš in je drugo, ko ti to dejansko uspe doseči. Še korak naprej, da na koncu stojiš na vrhu prvenstvenega “challengerja”, osvojiš končno prvo mesto, brez poraza in nosiš zlato medaljo okrog vratu z Evropskega prvenstva. Neprecenljivo. Preskok bo brez dvoma velik. Do svetovnega prvenstva je še nekaj časa. Upam, da bom ponovno dobil priložnost stati ob strani tej čudoviti skupini na tem velikem odru, kjer bi brez dvoma dali vse od sebe, da prezentiramo Slovenijo na najboljši možen način.”
V katerih pogledih ste bili boljši od vseh ostalih ekip, glede na to da ste bili po koncu neporaženi?
“Menim, da je to stvar pogleda vsakega posameznika. V mojih očeh smo mi bili najboljša ekipa v celoti. Menim, da smo bili najboljše pripravljeni v košarkarskem, taktičnem in ekipnem smislu. Veliko se je tudi delalo na psihološki pripravi ter na homogenosti. Vsak delček mozaika je bil pomemben za končni uspeh. Zame osebno je bil velikega pomena karakter, medsebojno zaupanje in energija, ki smo jo vsi skupaj dali tako na igrišču kot tudi izven njega. Res smo bili ekipa z velikimi črkami in to so lahko začutili prav vsi, ki so nas opazovali.”
Za vami so dolge priprave in številne tekme. Kako dolgo ste bil od doma? Si boste sedaj privoščili počitek ali teče delo naprej neprekinjeno?
“Res je. Vse skupaj je trajalo skoraj dva meseca. Počitka vmes je bilo zelo malo. Poletja tudi nismo imeli. To je cena, ki smo jo vsi bili pripravljeni plačati za uspeh. To je del odrekanj, ki so potrebna, če želiš na koncu sploh imeti možnost doseči kakršenkoli cilj, ki si ga zastaviš. Brez odrekanj in vloženega truda ne moreš pričakovati dobrih rezultatov. Tudi veliko časa za počitek zdaj po evropskem prvenstvu ne bo veliko. saj se kmalu znova začnejo tekme v domačem prvenstvu. Ta teden bom imel nekaj dni prosto. Potem se začnejo priprave, fokus pa je na državno prvenstvo, katerega se tudi zelo veselim s svojimi ekipami.”
Se spominjate kakšne zanimive prigode, ki se vam je zgodila?
“Teh pa je bilo zelo veliko glede na to, da smo se ob vsem odrekanju res imeli fajn. Imeli smo veliko “team building-ov”, veliko smo se pogovarjali, igrali, se nasmejali … Ob tem pa smo zelo dobro trenirali in vedelo se je, kakšna je hierarhija v timu. Ena izmed zanimivih zgodb je zagotovo bila situacija po prihodu na Portugalsko oziroma v hotel. Zaradi vseh omejitev iz strani organizatorjev FIBE in zaradi zdravstvenih protokolov nismo veljali za favorite v skupini. Za razliko od Rusinj, ki so veljale za absolutne favorite in so bile najvišje rangirane. Vsem ekipam so bili prepovedani izhodi izven območja hotela. Niti na sprehod nisi smel iti, kaj šele, da bi si izmislili karkoli podobnega. Vsi smo to spoštovali. Nismo niti imeli izbire. Razen, če si seveda iz Rusije. Oni so skupaj z vodičem prvi dan šli na sprehod izven območja hotela. Morda tudi organizatorji še niso prav vedeli, če bi to imeli organizirano ali ne, kakorkoli … Ostali nismo doživeli tega luksuza. Michael Jordan bi temu rekel: “We took it personally!” Ker smo z njimi imeli prvo tekmo na prvenstvu, smo dobili še dodatni zagon ter še nekaj dodatne motivacije zato, da pokažemo, da smo enakovredni in da želimo biti opaženi. Na našo srečo smo prvo tekmo proti njim slavili in je potem vse samo šlo navzgor za nas. Potem smo se lahko dogovorili tudi za kakšen vez vode več (na začetku je vsak dobil le eno flašo na dan, igralke 1,5 L, trenerji oziroma kader 0,5 L). Sprehodov pa več ni bilo za nobenega (smeh).
Ženska košarkarska reprezentanca je minuli konec tedna zaključila nastope na evropskem prvenstvu na Portugalskem. Dekleta so na FIBA evropskem prvenstvu v obliki challengerja v portugalskem mestu Matosinhos, kjer so v skupini C tekmovale z reprezentancami Rusije, Češke, Poljske, Belgije in Portugalske, osvojile prvo mesto in so se tako razveselile nastopa na svetovnem prvenstvu naslednje leto na Madžarskem.
Vidno vlogo je pri tem imel pomočnik trenerja in vodja naše Športne akademije Proelium Robert Stojković, s katerim smo se pogovarjali o napornih pripravah ter o tem, kako je sam videl turnir na Portugalskem.
Najprej iskrene čestitke ob uspehu. Kako ste z dekleti in sodelavci proslavili uvrstitev na svetovno prvenstvo?
“Časa za proslavljanje vrhunskega uspeha iskreno ni bilo veliko. Smo si pa seveda vzeli trenutek zase, kjer smo ob slavnostni podelitvi in glasnemu petju himne veselo ter ekipno še kakšno pesem dodatno zapeli, odplesali, se poslikali ter si izmenjali nekaj lepih in motivacijskih besed. Seveda smo nekaj časa namenili tudi navijačem, staršem oziroma družinskim članom, ki so prišli daleč z namenom, da podpirajo naše mlade reprezentantke in seveda nas kot ekipo. Bilo je nepozabno. Sem zelo ponosen na doseženo in na vse spomine, ki bodo večno ostali v mojem srcu.”
Po evropskem prvenstvu vas sedaj čaka še svetovno. Kakšen bo preskok na ta nivo?
“Od samega začetka smo verjeli, da smo sposobni doseči velike stvari. Glavni cilj je bil uvrstitev na svetovno prvenstvo. Za to je bilo potrebno biti ali prvi ali drugi v skupini, ki je bila daleč od lahke (Rusija, Belgija, Češka, Poljska in domača Portugalska). Seveda je eno, ko si nekaj želiš in je drugo, ko ti to dejansko uspe doseči. Še korak naprej, da na koncu stojiš na vrhu prvenstvenega “challengerja”, osvojiš končno prvo mesto, brez poraza in nosiš zlato medaljo okrog vratu z Evropskega prvenstva. Neprecenljivo. Preskok bo brez dvoma velik. Do svetovnega prvenstva je še nekaj časa. Upam, da bom ponovno dobil priložnost stati ob strani tej čudoviti skupini na tem velikem odru, kjer bi brez dvoma dali vse od sebe, da prezentiramo Slovenijo na najboljši možen način.”
V katerih pogledih ste bili boljši od vseh ostalih ekip, glede na to da ste bili po koncu neporaženi?
“Menim, da je to stvar pogleda vsakega posameznika. V mojih očeh smo mi bili najboljša ekipa v celoti. Menim, da smo bili najboljše pripravljeni v košarkarskem, taktičnem in ekipnem smislu. Veliko se je tudi delalo na psihološki pripravi ter na homogenosti. Vsak delček mozaika je bil pomemben za končni uspeh. Zame osebno je bil velikega pomena karakter, medsebojno zaupanje in energija, ki smo jo vsi skupaj dali tako na igrišču kot tudi izven njega. Res smo bili ekipa z velikimi črkami in to so lahko začutili prav vsi, ki so nas opazovali.”
Za vami so dolge priprave in številne tekme. Kako dolgo ste bil od doma? Si boste sedaj privoščili počitek ali teče delo naprej neprekinjeno?
“Res je. Vse skupaj je trajalo skoraj dva meseca. Počitka vmes je bilo zelo malo. Poletja tudi nismo imeli. To je cena, ki smo jo vsi bili pripravljeni plačati za uspeh. To je del odrekanj, ki so potrebna, če želiš na koncu sploh imeti možnost doseči kakršenkoli cilj, ki si ga zastaviš. Brez odrekanj in vloženega truda ne moreš pričakovati dobrih rezultatov. Tudi veliko časa za počitek zdaj po evropskem prvenstvu ne bo veliko. saj se kmalu znova začnejo tekme v domačem prvenstvu. Ta teden bom imel nekaj dni prosto. Potem se začnejo priprave, fokus pa je na državno prvenstvo, katerega se tudi zelo veselim s svojimi ekipami.”
Se spominjate kakšne zanimive prigode, ki se vam je zgodila?
“Teh pa je bilo zelo veliko glede na to, da smo se ob vsem odrekanju res imeli fajn. Imeli smo veliko “team building-ov”, veliko smo se pogovarjali, igrali, se nasmejali … Ob tem pa smo zelo dobro trenirali in vedelo se je, kakšna je hierarhija v timu. Ena izmed zanimivih zgodb je zagotovo bila situacija po prihodu na Portugalsko oziroma v hotel. Zaradi vseh omejitev iz strani organizatorjev FIBE in zaradi zdravstvenih protokolov nismo veljali za favorite v skupini. Za razliko od Rusinj, ki so veljale za absolutne favorite in so bile najvišje rangirane. Vsem ekipam so bili prepovedani izhodi izven območja hotela. Niti na sprehod nisi smel iti, kaj šele, da bi si izmislili karkoli podobnega. Vsi smo to spoštovali. Nismo niti imeli izbire. Razen, če si seveda iz Rusije. Oni so skupaj z vodičem prvi dan šli na sprehod izven območja hotela. Morda tudi organizatorji še niso prav vedeli, če bi to imeli organizirano ali ne, kakorkoli … Ostali nismo doživeli tega luksuza. Michael Jordan bi temu rekel: “We took it personally!” Ker smo z njimi imeli prvo tekmo na prvenstvu, smo dobili še dodatni zagon ter še nekaj dodatne motivacije zato, da pokažemo, da smo enakovredni in da želimo biti opaženi. Na našo srečo smo prvo tekmo proti njim slavili in je potem vse samo šlo navzgor za nas. Potem smo se lahko dogovorili tudi za kakšen vez vode več (na začetku je vsak dobil le eno flašo na dan, igralke 1,5 L, trenerji oziroma kader 0,5 L). Sprehodov pa več ni bilo za nobenega (smeh).
