Foto: Proelium
Živa Mikložič je že od malih nog čutila, da je nogomet njena prava strast. Ker je nekoč še prevladovalo prepričanje, da nogomet ni šport za dekleta, se je zanj odločila nekoliko kasneje. Od takrat naprej sledi svoji strasti in danes je na poti, da doseže velike stvari. Njeni cilji segajo visoko – želi si igrati v italijanskem klubu, kjer bi uresničila svoje sanje o profesionalnem nogometu. Kot članica Mladih upov Športne agencije Proelium, ki ji nudi dodatno spodbudo in podporo, bo imela priložnost za še večji napredek na svoji poti. V naslednjem pogovoru bomo izvedeli več o njenih začetkih, izzivih in načrtih za prihodnost, ki jo vodijo v svet vrhunskega ženskega nogometa.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“Odkar sem shodila, sem raje brcala žogo, kot si jo podajala z roko, in že pri dveh letih so se doma hecali, da bom verjetno nogometašica. Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem sicer preizkusila tudi druge športe, kot so odbojka, atletika in ples, vendar me ni noben od teh športov navdušil. Začela sem razmišljati o nogometu, ki takrat še ni bil tako razvit za ženske. V drugem razredu sem se kot edina punca vpisala na krožek nogometa v šoli, vendar sem zaradi tega najprej oklevala z obiskovanjem krožka. V avgustu 2014 sem začela s treningi v klubu. Najprej sem sedem let igrala za ŽNK Radomlje, nato dve leti za ŽNK Cerklje, zdaj pa že drugo sezono igram za ŽNK Ljubljana. Za nogomet me ni navdihnil nihče posebej, mislim, da je bila ta strast v meni že od malih nog. Vendar pa sem se zaradi prevladujočega prepričanja, da nogomet ni šport za dekleta, za to odločila šele nekoliko kasneje.”
Kaj ti pomeni podpora prijateljev in družine na tvoji športni poti? Meniš, da je ključ-nega pomena?
“Podpora prijateljev in družine mi pomeni zelo veliko. Menim, da je ključnega pomena, še posebej v času razvoja na moji športni poti ter v obdobju odraščanja.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Na moji športni poti sta mi do sedaj najbolj ostala v spominu dva dogodka. Eden je mednarodni turnir v Avstriji, kjer sem med močno konkurenco, kot so Juventus, Helsinki in druge tuje ekipe, bila izbrana za najboljšo vratarko turnirja. Drugi trenutek, ki mi bo za vedno ostal v spominu, pa je igra na finalu ženskega nogometnega pokala, ko sem prvič stala med vratnicami na stadionu Stožice.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Šport me ni kaj dosti spremenil, saj sem že od nekdaj bila pridna, delovna, prijazna, predana in sočutna. Vendar pa me je zagotovo osebnostno okrepil in mi skozi leta dal vedno več samozavesti.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moji cilji za prihodnost so, da si ustvarim kariero v nogometu. Velika želja mi je zaigrati na tujih zelenicah in doseči tak nivo, ki bi mi omogočal, da je igranje nogometa moj glavni vir dohodka. Najbolj me vleče v Italijo, saj te klube najbolj spremljam. Poleg tega želim še v popolnosti razviti svoje fizične sposobnosti kot vratarka ter napredovati kot osebnost. V prihodnosti želim pridobiti tudi izobrazbo na področju kineziologije, nato pa opraviti tečaj manualne terapije in podobne izobraževalne programe. Po koncu nogometne kariere bi si želela ostati povezana s športom in imeti poklic, v katerem bom uživala.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako nate vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“V prvi ženski nogometni ligi je le deset ekip, ki pa niso enakovredne. Številne ekipe se borijo za obstanek, bodisi zaradi finančnih težav bodisi zaradi premajhnega števila igralk, zato tudi konkurenca ni velika. Prve tri ali štiri ekipe nekoliko izstopamo po kvaliteti igre in izkušnjah igralk. Vsekakor bi si želela, da bi bile ekipe bolj enakovredne, saj menim, da večja konkurenca spodbuja pozitivno tekmovalnost in te žene k izboljšanju svojih sposobnosti.”
Kaj meniš o prijateljstvu v športu? Je to pomembna vrednota?
“Prijateljstvo v športu je zelo pomembna vrednota. Zelo se razlikuje, če imaš prijatelja, ki se ne ukvarja s športom, in nekoga, ki je prav tako športnik, s katerim si delita podobne cilje. Če prihaja iz drugega športa, si lahko medsebojno prenašata znanje in si izmenjujeta izkušnje.”
Kako izgledajo tvoji treningi? Opiši, kako dolgo trajajo, kako so sestavljeni, kateri del ti je najljubši in kateri najtežji.
“Moji treningi običajno trajajo 90 minut. Na začetku imamo ogrevanje, nato sledi niz vaj, ki so prilagojene glede na dan in datum naslednje tekme. Glavni in zaključni del treninga preživim na golu, saj se posebej ogrejem za branjenje. Vratarski treningi trajajo približno uro, od tega se zadnje pol ure priključim ekipi. Najtežji del treninga so vaje za moč, najljubši pa definitivno tisti, ko branim gol soigralkam.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Trenutno sem v 4. letniku srednje šole, kar pomeni, da šola zahteva veliko časa in truda, saj se pripravljam na maturo. Šolo, šport in prosti čas usklajujem tako, da si vsak dan razporedim naloge in obveznosti glede na prioriteto tistega trenutka. Čez teden največ časa namenim šoli, športu, med vikendi pa si vzamem več časa za sprostitev. Ravnovesje med temi področji se mi zdi zelo pomembno, zato se trudim, da si vzamem tudi nekaj prostega časa.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“V zadnjem času vedno bolj delam na svojem psihičnem zdravju. Pomagam si s pozitivnimi afirmacijami, negativna prepričanja spreminjam v pozitivna in sprejemam življenjske lekcije s pozitivnim pogledom, saj se zavedam, da me vsaka izkušnja nekaj nauči. Začela sem tudi spoznavati svet meditacije, spremljam vzornike in preučujem, kaj jim je pomagalo do uspeha.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Če mi v športu ne bi uspelo, bi bilo moje življenje verjetno zelo drugačno. Vendar pa imam načrt B, saj bi se usmerila v področja, povezana z nogometom, vendar manj intenzivna, kot so tečaji za nogometno sodnico ali trenerko. Poleg tega bi nadaljevala z izobraževanjem na področju kineziologije in fizioterapije ter pomagala drugim športnikom, s tem pa bi ostala povezana s športom.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Na moji športni poti me najbolj podpira moja družina.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Poleg športa me navdušuje igranje kitare, reševanje križank, rada si ogledam tudi kakšen dober dokumentarec, najpogosteje o znanih osebnostih ali zgodovinskih dogodkih, kot je na primer dokumentarec o Černobilu. Z veseljem pa se tudi ukvarjam s peko in kuhanjem.”
Imaš kakšen skriti talent ali hobi?
“Večina ljudi ne ve, da v prostem času rada igram kitaro. Poleg tega rada ustvarjam, kuham in pečem.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bila in zakaj?
“Če bi lahko za en dan zamenjala življenje, bi bil to Jan Oblak. Je moj vzornik in želim biti tako dobra in uspešna kot on, prav tako si želim igrati na evropskih zelenicah.”
Naštej 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme.
“Deodorant, en cent za srečo, bandažni trak, glavnik za lase in vlažilne robčke.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“Na neki točki sem zaradi različnih trenj znotraj kluba, med soigralkami in trenerji, prišla v večjo stisko in želela prenehati z igranjem nogometa. S pogovori in spodbudo staršev sem sprejela odločitev, da poskusim zamenjati klub, ne pa končati kariere. To se je izkazalo za pravilno odločitev, saj se mi je hitro vrnil občutek veselja med treningi in spoznala sem, da to še vedno želim početi.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Kakšnih hujših fobij nimam, vendar pa mi je zelo neprijetno stati v množici nepoznanih ljudi, kot na koncertih.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Čez deset let se vidim med vratnicami kakšnega dobrega italijanskega kluba, najraje Ju-ventusa.”
Kako bi opisala svoj razvoj skozi Mastercard Športno akademijo?
“Iskreno, že ob prijavi sem imela pričakovanja, da mi bo akademija ponudila veliko novih znanj. Vanjo sem šla sproščeno, a sem bila zelo presenečena nad tem, koliko različnih stvari mi je bila ponujenih, ki so mi lahko v pomoč na moji športni poti. Odnesla sem veliko več, kot sem sprva pričakovala. Pri sebi opažam največji napredek v tem, da sem postala res samozavestna.”
Kaj bi priporočila mlajšim športnikom, ki razmišljajo o vključitvi v Mastercard Športno akademijo? Kakšno sporočilo bi jim posredovala?
“Če razmišljajo o udeležbi v športni akademiji, jim priporočam, naj se odločijo za to, še posebej, če imajo višje cilje na svoji športni poti. Poudarila bi, da naj to izkoristijo v največji možni meri, sodelujejo, kolikor se da, in pridobijo čim več znanja.”
Živi se zahvaljujemo za njen čas in odgovore na postavljena vprašanja. Na njeni nadaljnji poti ji želimo veliko uspehov.
Foto: Proelium
Živa Mikložič je že od malih nog čutila, da je nogomet njena prava strast. Ker je nekoč še prevladovalo prepričanje, da nogomet ni šport za dekleta, se je zanj odločila nekoliko kasneje. Od takrat naprej sledi svoji strasti in danes je na poti, da doseže velike stvari. Njeni cilji segajo visoko – želi si igrati v italijanskem klubu, kjer bi uresničila svoje sanje o profesionalnem nogometu. Kot članica Mladih upov Športne agencije Proelium, ki ji nudi dodatno spodbudo in podporo, bo imela priložnost za še večji napredek na svoji poti. V naslednjem pogovoru bomo izvedeli več o njenih začetkih, izzivih in načrtih za prihodnost, ki jo vodijo v svet vrhunskega ženskega nogometa.
Kako bi opisala svoje začetke v športu, s katerim se ukvarjaš? Ali te je kdo posebej navdihnil za ta šport?
“Odkar sem shodila, sem raje brcala žogo, kot si jo podajala z roko, in že pri dveh letih so se doma hecali, da bom verjetno nogometašica. Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem sicer preizkusila tudi druge športe, kot so odbojka, atletika in ples, vendar me ni noben od teh športov navdušil. Začela sem razmišljati o nogometu, ki takrat še ni bil tako razvit za ženske. V drugem razredu sem se kot edina punca vpisala na krožek nogometa v šoli, vendar sem zaradi tega najprej oklevala z obiskovanjem krožka. V avgustu 2014 sem začela s treningi v klubu. Najprej sem sedem let igrala za ŽNK Radomlje, nato dve leti za ŽNK Cerklje, zdaj pa že drugo sezono igram za ŽNK Ljubljana. Za nogomet me ni navdihnil nihče posebej, mislim, da je bila ta strast v meni že od malih nog. Vendar pa sem se zaradi prevladujočega prepričanja, da nogomet ni šport za dekleta, za to odločila šele nekoliko kasneje.”
Kaj ti pomeni podpora prijateljev in družine na tvoji športni poti? Meniš, da je ključ-nega pomena?
“Podpora prijateljev in družine mi pomeni zelo veliko. Menim, da je ključnega pomena, še posebej v času razvoja na moji športni poti ter v obdobju odraščanja.”
Kateri trenutek na tvoji športni poti ti je najbolj ostal v spominu?
“Na moji športni poti sta mi do sedaj najbolj ostala v spominu dva dogodka. Eden je mednarodni turnir v Avstriji, kjer sem med močno konkurenco, kot so Juventus, Helsinki in druge tuje ekipe, bila izbrana za najboljšo vratarko turnirja. Drugi trenutek, ki mi bo za vedno ostal v spominu, pa je igra na finalu ženskega nogometnega pokala, ko sem prvič stala med vratnicami na stadionu Stožice.”
Kako te je šport spremenil kot osebo?
“Šport me ni kaj dosti spremenil, saj sem že od nekdaj bila pridna, delovna, prijazna, predana in sočutna. Vendar pa me je zagotovo osebnostno okrepil in mi skozi leta dal vedno več samozavesti.”
Kakšni so tvoji cilji za prihodnost – tako v športu kot v življenju?
“Moji cilji za prihodnost so, da si ustvarim kariero v nogometu. Velika želja mi je zaigrati na tujih zelenicah in doseči tak nivo, ki bi mi omogočal, da je igranje nogometa moj glavni vir dohodka. Najbolj me vleče v Italijo, saj te klube najbolj spremljam. Poleg tega želim še v popolnosti razviti svoje fizične sposobnosti kot vratarka ter napredovati kot osebnost. V prihodnosti želim pridobiti tudi izobrazbo na področju kineziologije, nato pa opraviti tečaj manualne terapije in podobne izobraževalne programe. Po koncu nogometne kariere bi si želela ostati povezana s športom in imeti poklic, v katerem bom uživala.”
Kakšno je tvoje mnenje o konkurenci v športu, s katerim se ukvarjaš? Kako nate vpliva prisotnost močnih nasprotnikov – te motivira ali povzroča tremo?
“V prvi ženski nogometni ligi je le deset ekip, ki pa niso enakovredne. Številne ekipe se borijo za obstanek, bodisi zaradi finančnih težav bodisi zaradi premajhnega števila igralk, zato tudi konkurenca ni velika. Prve tri ali štiri ekipe nekoliko izstopamo po kvaliteti igre in izkušnjah igralk. Vsekakor bi si želela, da bi bile ekipe bolj enakovredne, saj menim, da večja konkurenca spodbuja pozitivno tekmovalnost in te žene k izboljšanju svojih sposobnosti.”
Kaj meniš o prijateljstvu v športu? Je to pomembna vrednota?
“Prijateljstvo v športu je zelo pomembna vrednota. Zelo se razlikuje, če imaš prijatelja, ki se ne ukvarja s športom, in nekoga, ki je prav tako športnik, s katerim si delita podobne cilje. Če prihaja iz drugega športa, si lahko medsebojno prenašata znanje in si izmenjujeta izkušnje.”
Kako izgledajo tvoji treningi? Opiši, kako dolgo trajajo, kako so sestavljeni, kateri del ti je najljubši in kateri najtežji.
“Moji treningi običajno trajajo 90 minut. Na začetku imamo ogrevanje, nato sledi niz vaj, ki so prilagojene glede na dan in datum naslednje tekme. Glavni in zaključni del treninga preživim na golu, saj se posebej ogrejem za branjenje. Vratarski treningi trajajo približno uro, od tega se zadnje pol ure priključim ekipi. Najtežji del treninga so vaje za moč, najljubši pa definitivno tisti, ko branim gol soigralkam.”
Kako usklajuješ šport, šolo in prosti čas? Kaj meniš o iskanju ravnotežja med temi obveznostmi?
“Trenutno sem v 4. letniku srednje šole, kar pomeni, da šola zahteva veliko časa in truda, saj se pripravljam na maturo. Šolo, šport in prosti čas usklajujem tako, da si vsak dan razporedim naloge in obveznosti glede na prioriteto tistega trenutka. Čez teden največ časa namenim šoli, športu, med vikendi pa si vzamem več časa za sprostitev. Ravnovesje med temi področji se mi zdi zelo pomembno, zato se trudim, da si vzamem tudi nekaj prostega časa.”
Šport skrbi za tvoje fizično zdravje in pripravljenost, kako pa poskrbiš za svoje duševno zdravje in psihično stabilnost?
“V zadnjem času vedno bolj delam na svojem psihičnem zdravju. Pomagam si s pozitivnimi afirmacijami, negativna prepričanja spreminjam v pozitivna in sprejemam življenjske lekcije s pozitivnim pogledom, saj se zavedam, da me vsaka izkušnja nekaj nauči. Začela sem tudi spoznavati svet meditacije, spremljam vzornike in preučujem, kaj jim je pomagalo do uspeha.”
Če ti v športu ne bi uspelo, imaš načrt B? Kaj bi počela, če ne bi bila športnica?
“Če mi v športu ne bi uspelo, bi bilo moje življenje verjetno zelo drugačno. Vendar pa imam načrt B, saj bi se usmerila v področja, povezana z nogometom, vendar manj intenzivna, kot so tečaji za nogometno sodnico ali trenerko. Poleg tega bi nadaljevala z izobraževanjem na področju kineziologije in fizioterapije ter pomagala drugim športnikom, s tem pa bi ostala povezana s športom.”
Kdo te na tvoji športni poti najbolj podpira?
“Na moji športni poti me najbolj podpira moja družina.”
Kaj te poleg športa še navdušuje ali zanima?
“Poleg športa me navdušuje igranje kitare, reševanje križank, rada si ogledam tudi kakšen dober dokumentarec, najpogosteje o znanih osebnostih ali zgodovinskih dogodkih, kot je na primer dokumentarec o Černobilu. Z veseljem pa se tudi ukvarjam s peko in kuhanjem.”
Imaš kakšen skriti talent ali hobi?
“Večina ljudi ne ve, da v prostem času rada igram kitaro. Poleg tega rada ustvarjam, kuham in pečem.”
Če bi lahko za en dan zamenjala življenje z nekom, kdo bi bila in zakaj?
“Če bi lahko za en dan zamenjala življenje, bi bil to Jan Oblak. Je moj vzornik in želim biti tako dobra in uspešna kot on, prav tako si želim igrati na evropskih zelenicah.”
Naštej 5 stvari, ki jih imaš vedno v svoji potovalki poleg športne opreme.
“Deodorant, en cent za srečo, bandažni trak, glavnik za lase in vlažilne robčke.”
Si kdaj razmišljala, da bi prenehala s športom? Zakaj? Kaj te je prepričalo, da vztrajaš?
“Na neki točki sem zaradi različnih trenj znotraj kluba, med soigralkami in trenerji, prišla v večjo stisko in želela prenehati z igranjem nogometa. S pogovori in spodbudo staršev sem sprejela odločitev, da poskusim zamenjati klub, ne pa končati kariere. To se je izkazalo za pravilno odločitev, saj se mi je hitro vrnil občutek veselja med treningi in spoznala sem, da to še vedno želim početi.”
Imaš kakšen strah ali fobijo, ki bi jo rada premagala?
“Kakšnih hujših fobij nimam, vendar pa mi je zelo neprijetno stati v množici nepoznanih ljudi, kot na koncertih.”
Kako si predstavljaš svoje življenje čez 10 let?
“Čez deset let se vidim med vratnicami kakšnega dobrega italijanskega kluba, najraje Ju-ventusa.”
Kako bi opisala svoj razvoj skozi Mastercard Športno akademijo?
“Iskreno, že ob prijavi sem imela pričakovanja, da mi bo akademija ponudila veliko novih znanj. Vanjo sem šla sproščeno, a sem bila zelo presenečena nad tem, koliko različnih stvari mi je bila ponujenih, ki so mi lahko v pomoč na moji športni poti. Odnesla sem veliko več, kot sem sprva pričakovala. Pri sebi opažam največji napredek v tem, da sem postala res samozavestna.”
Kaj bi priporočila mlajšim športnikom, ki razmišljajo o vključitvi v Mastercard Športno akademijo? Kakšno sporočilo bi jim posredovala?
“Če razmišljajo o udeležbi v športni akademiji, jim priporočam, naj se odločijo za to, še posebej, če imajo višje cilje na svoji športni poti. Poudarila bi, da naj to izkoristijo v največji možni meri, sodelujejo, kolikor se da, in pridobijo čim več znanja.”
Živi se zahvaljujemo za njen čas in odgovore na postavljena vprašanja. Na njeni nadaljnji poti ji želimo veliko uspehov.
